Odpuščanje pogosto povezujemo z drugimi ljudmi. Oklepamo se zamer, ker se nam tako zdi prav. Zamerimo tistim, ki so nas prizadeli, ali pa gojimo zamero do dogodkov, ki so nas zaznamovali na neugoden način.
Zamera, četudi jo usmerjamo navzven, v resnici škoduje nam. Je kot ogenj, na katerega nalagamo drva, ne da bi se zavedali, da nas bo opekel od znotraj. Odpuščanje ne pomeni, da pozabimo ali odobravamo, kar se je zgodilo. Pomeni, da se osvobodimo ujetosti v preteklost in se odpremo novim možnostim.
Odpuščanje je torej darilo, ki ga podarimo sebi. Ko se oklepamo zamere ali obsojamo ljudi in njihova dejanja, v sebi nosimo težo preteklosti. Ta zastruplja nas in nam preprečuje, da bi v polnosti zaživeli.
Povezanost krivde in obsojanja je ključna za razumevanje tega procesa. Pogosto obsojamo druge ali sebe zaradi bolečin iz preteklosti. A kaj, če bi namesto obsojanja izbrali dopuščanje vsega kar je?
Kaj, če bi si dovolili biti nepopolni in hkrati dovolili drugim, da so nepopolni tudi oni?
Odpuščanje ni šibkost, temveč izjemna moč. Je odločitev, da si povrnemo notranji mir in energijo. Ko odpustimo, ne spremenimo preteklosti, temveč osvobodimo energijo v tukaj in zdaj. V sredinih novičkah ti pošljem vajo za odpuščanje sebi in drugim.
