Month: April 2025

Ste se kdaj vprašali, zakaj vas boli hrbet, čeprav z medicinskega vidika ni nič narobe? Ali zakaj se bolečina pojavi prav takrat, ko ste pod stresom ali zelo čustveno obremenjeni? Pokojni Dr. John Sarno, ameriški zdravnik in avtor več knjig, je imel drzno, a presenetljivo preprosto teorijo: mnogo telesnih bolečin izvira iz potlačenih čustev.

Prepričan je bil, da telo ni samo fizična struktura, temveč tudi ogledalo našega notranjega čustvenega sveta. Ko ne slišimo svojih občutkov (jeze, žalosti, strahu), jih telo izrazi namesto nas. Pogosta tarča so hrbet, vrat, ramena. Mesta, kjer “nosimo breme”.

Njegov koncept TMS (Tension Myositis Syndrome) pravi, da možgani zmanjšajo dotok kisika v določene mišice in živce, kar povzroči bolečino, in s tem odvrnejo našo pozornost od globljih čustvenih ran.

Zanimivo, kajne? Bolečina kot obramba pred občutki.

A kaj lahko v takšnem primeru storimo? Prvi korak je prepoznati povezavo med čustvi in telesom. Dovoliti si občutiti. Si priznati, da nismo “šibki”, če nas nekaj boli. Da v vsem tem nismo sami. Mnogi, ki so sledili pristopu Dr. Sarna, kot so pisanje dnevnika, notranje raziskovanje, soočanje s potlačenimi spomini, poročajo o izboljšanju ali celo izginotju bolečin. Brez tablet. Brez operacij. Le z več resnice do sebe.

Morda je čas, da se tudi mi vprašamo: “Kaj mi želi povedati moje telo? In ali sem ga pripravljena, pripravljen slišati?”

Pred nekaj dnevi sem sedela v kavarni in po naključju ujela govor ženske za sosednjo mizo. Tiho je govorila sama s sabo, a obenem dovolj jasno, da sem slišala: “Zmešalo se mi bo. Ne zmorem več. Kako sem lahko tako neumna?”

Zanimivo, kako brez razmisleka uporabljamo besede in kako neugoden je lahko naš notranji samogovor. Spomnila sem se, da tudi sama sebi včasih kaj neugodnega prigovarjam. Priznam, da iz leta v leto manj, ker sem zavestno pozorna na to.

Naše misli in besede namreč niso nepomembne. Predstavljajo naš notranji glas, ki ga telo in možgani vzamejo zelo resno. Možgani ob takih besedah sprožajo stresne odzive, telo se napne, dih postane plitek, občutek varnosti se zmanjšuje. Utrujenost se povečuje, delovna učinkovitost pada, volja in ustvarjalnost izginejo. Vse to se začne dogajati, ker sami sebi prigovarjamo nepodporne stvari.

Ko takšen notranji govor dovolj dolgo ponavljamo, postane naše prepričanje. Oddaljujemo se od sebe, intuicija postane tišja, lastne potrebe potisnemo v ozadje. Ujamemo se v krog dvomov, kjer postane lažje ugajati drugim kot slišati sebe. Tako izgubljamo stik s svojo notranjo močjo. Kakšna velika škoda za vsakega izmed nas.

Včasih se sprašujem, zakaj se tako radi pritožujemo. Pritoževanje je pogosto del vsakdanjega življenja. Pritožujemo se nad delom, odnosi, politiko in zunanjimi okoliščinami. A zakaj to počnemo?

Eden od razlogov bi lahko bila egocentrična pristranskost. Precenjujemo lastne prispevke in podcenjujemo prispevke drugih. To lahko vodi do občutka, da smo preobremenjeni ali premalo cenjeni, kar spodbuja naše pritoževanje.

Drug razlog je iluzija nadzora. Verjamemo, da imamo večji nadzor nad situacijami, kot ga dejansko imamo. Pozabljamo, da v tem svetu nismo sami in da vse izkušnje soustvarjamo z drugimi. Ko se stvari ne odvijajo po naših pričakovanjih, se lahko počutimo razočarane in se pritožujemo.

Pritoževanje lahko kratkoročno prinese olajšanje, vendar ima lahko tudi dolgoročne neugodne posledice. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da ponavljajoče se pritoževanje lahko spremeni možganske povezave, zaradi česar postanemo bolj nagnjeni k negativnosti. Poleg tega lahko stalno pritoževanje škoduje odnosom, saj ustvarja neprijetno vzdušje in zmanjšuje empatijo v odnosih do drugih.

Namesto pritoževanja se je bolj smiselno osredotočiti na aktivno ustvarjanje sprememb. Če nas nekaj moti, poskusimo to spremeniti ali sprejeti, če ugotovimo, da spremeniti ne moremo. Razvijanje hvaležnosti in osredotočanje na pozitivne vidike lahko prav tako pomaga zmanjšati potrebo po pritoževanju.

Pomembno je prepoznati vzroke za naše pritoževanje in se vprašati, ali je konstruktivno. S tem lahko izboljšamo svoje počutje in odnose z drugimi.

Lahko dva ranjena posameznika ustvarita srečno partnerstvo? Morda se vprašanje sliši nenavadno, a mnogi pari vstopijo v odnos z nepredelanimi ranami iz preteklosti. Upajo, da bo ljubezen preprosto izbrisala bolečino.

Zaljubljenost mine, a nerazrešene rane ostanejo. Kaj storiti?

Pomembno je zavedanje, da sreča ni zunanja okoliščina, temveč odgovornost vsakega posameznika. V partnerstvu prinašamo svojo čustveno prtljago. Pogosto se niti ne zavedamo, kako močno vpliva na naše odnose. Vzorci, pridobljeni v otroštvu, nas pogosto vodijo nezavedno, tudi če niso zdravi.

Iskrenost do sebe in partnerja je ključna. Namesto da za svojo nesrečo krivimo partnerja, se vprašajmo: kaj lahko spremenim pri sebi? Kako lahko prispevam k boljšemu odnosu? Pomembno je odprto komunicirati o vrednotah, potrebah in ranah. Le tako lahko gradimo zavesten, spoštljiv odnos.

Uspešno partnerstvo ni naključje, temveč rezultat dela na sebi in odnosu samem. Partnerja si lahko stojita ob strani, a drug drugega ne moreta “popraviti”. Skupaj rasteta, če sta pripravljena na iskren pogovor, spoštovanje in osebno odgovornost. Ljubezen je vsakodnevna izbira.