Od malega nas spremljajo primerjave. Že kot dojenčki smo pod drobnogledom staršev in okolice: kdo prej shodi, koliko tehta, kako hitro raste. Ko postanemo malčki, pridejo drugačne primerjave: kdo prvi spregovori, kdo zna šteti, kdo je bolj ubogljiv. In brez da bi se zavedali, stopimo v svet, kjer se vrednost meri skozi primerjavo z drugimi.
V šoli nas ocenjujejo, doma nas zavedno ali nezavedno primerjajo s sorojenci ali prijatelji. Kasneje pridejo družbena omrežja, službe, partnerstva, in znova primerjave: kdo je bolj uspešen, bolj srečen, bolj “urejen”.
Primerjave nas tiho in vztrajno oddaljujejo od sebe. Namesto da bi živeli svojo pot, se trudimo dohiteti druge, biti boljši po njihovih merilih. Ob tem pa pozabimo nekaj ključnega: vsak človek ima svojo zgodbo, svojo preteklost, talente, rane in lekcije.
Primerjava temelji na pomanjkanju, na misli, da nismo dovolj. A ko pogledamo vase, odkrijemo, da smo že zdaj vredni. Ne zaradi dosežkov, ampak ker smo, ker obstajamo.
Zato se lahko danes vprašaš: kdo sem, ko odložim primerjave? Kaj mi je res pomembno? Kaj me veseli, ko pozabim na poti drugih?
Rast se začne tam, kjer ne tekmujemo, ampak se povezujemo, najprej s seboj, s svojimi globinami. In ravno tam se skriva vir resnične svobode.
