Ljudje pogosto sprejmemo svoja prepričanja kot dejstva. Verjamemo, da so naši pogledi na svet edina resnica. A prepričanja so le osebni zemljevidi realnosti, ne realnost sama. Dva človeka lahko gledata isti sončni zahod, eden vidi upanje, drugi pa le konec dneva.
Zakaj? Zaradi njunih prepričanj. Zaradi njunega različnega modela sveta.
Oseba, ki verjame, da je neuspeh slab, se bo ob prvem padcu umaknila. Druga, ki verjame, da je neuspeh le korak k uspehu, pa bo poskusila znova. Oba se soočata z isto situacijo, a njuna prepričanja ju vodijo v povsem različne smeri.
Naša prepričanja oblikujejo naše misli, odločitve in življenje, a niso nujno resnična ali nespremenljiva. Lahko jih preobrazimo, spremenimo in s tem odklenemo nove možnosti.
Kaj pa ti?
Se tvoja prepričanja ujemajo s tvojimi cilji? Si upaš raziskati, kaj te na nekem področju zadržuje? Vzemi si trenutek, izberi si za začetek en cilj in na list papirja zapiši eno prepričanje, ki te omejuje.
Najbolje, da imaš ta list nekje, kjer ga boš videla, videl večkrat na dan. Čez teden se nekajkrat dnevno vprašaj: “Kaj pa, če to ni res? Kako bi se moje življenje spremenilo, če ne bi verjela, verjel v to, kar ta trenutek verjamem?” Dovoli si svobodo, da premisliš. Morda te čaka nov pogled na svet.
Jaz sem recimo imela prepričanje, da potovanja niso zame. V primarni družini je veljalo, da naj bi vsak prosti trenutek izkoristili za to, da kaj koristnega naredimo in da je za potovanja škoda denarja. Dolgo si nisem dovolila na to niti pomisliti.
Spremenila sem prepričanja o potovanjih, spremenila sem svoje poglede in občutke. In tako zadnja leta večkrat na leto kam “pobegnem” in v potovanjih sproščeno uživam.
Ta stavek se te verjetno ne dotakne, ko ti vse teče kot po maslu in se dobro počutiš. A sploh slišiš, če ga kdo izreče, ko si dobro? Kaj pa če ga nekdo izgovori ob izkušnji, ki jo sama, sam poimenuješ preizkušnja, ko ti je težko? Takrat, ko se vrtiš v nekem navidezno začaranem krogu in misliš, da iz njega ne moreš izstopiti.
Vedno obstaja izhod, ne glede na to v kakšni stiski trenutno si. Vedno lahko izbereš, da boš spremenila, spremenil svoj način razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Ni pa to vedno lahko. Ali bolje rečeno, velikokrat ni lahko, ker si navajena, navajen ponavljati stvari, ki so se zate nekoč v preteklosti izkazale kot delujoče. Obenem pa se izogibaš tistih, ki so te ranile, poškodovale in prizadele.
V tvojem nezavednem je shranjenih neprešteto zapisov, zaradi katerih izbiraš, kar trenutno izbiraš. Nekateri ti zapisi so podporni, nekateri na nek način nevtralni, nekateri škodljivi in omejujoči. Nezavedni um te bo zaviral ali ustavil pri izbirah, ki jih bo prepoznal kot zate nevarne ali ogrožujoče, čeprav si nekaj močno želiš.
Recimo, da ti v primarni družini v najstništvu ni bilo dovoljeno, da poveš svoje mnenje. Mogoče so se ti posmehovali, te žalili, obsojali. Nisi se želela, želel jeziti na druge ali pa se nisi smela, smel, in si v takšnih trenutkih vedno znova izbrala, izbral, da boš močno žalostna, žalosten. Tvoje telo si je to zapomnilo, v tvojem nezavednem je vse shranjeno, tudi če se tega zavestno ne spomniš več ali o tem ne želiš nič slišati.
Danes veš, da zmoreš povedati svoje mnenje, v najstniškem obdobju si tega nisi upala, upal, pa vseeno tega ne moreš narediti. Tvoje telo avtomatično izbere položaj nemočnega in žalost. Izbere odziv, ki si ga vajena, vajen in si ga leta in leta ponavljala, ponavljal.
Nič sramotnega ni, ko opaziš, da “te nekaj globoko v tebi ustavi”. Da to opaziš, je super. Je pa tukaj na mestu pojasnilo. V bistvu ustaviš samo, samega sebe, zaradi nekega telesnega oziroma nezavednega spomina na bolečo preteklo izkušnjo. Ne ustavi te nič nevidnega, kar ne bi mogla, mogel spremeniti. Vse skupaj lahko opazuješ skozi radovedne oči, skozi oči raziskovalca in moč za spremembo je v tvojih rokah.
A si predstavljaš, kaj je na drugi strani, kaj je onkraj tega? Kaj bi izbrala, izbral, če bi lahko izbrala, izbral karkoli?
Vedno ustavimo sami sebe.
Drži. Na tej poti ti lahko drugi mečejo polena pod noge, te ovirajo, ti nagajajo. A tudi to lahko zaobideš. In nisi ujetnica, ujetnik svojih preteklih izkušenj? Pretekle izkušnje lahko pogledaš od blizu, jih na novo ovrednotiš in iz telesa razbremeniš neprijetne občutke, ki si jih v neki zamisli strahu ali nepodpornem razmišljanju zakrčila, zakrčil v telo. Kopičenje teh čustvenih bremen v telesu te ustavlja. S to izbiro ustavljaš sebe.
Velikokrat me kdo vpraša: “Kje naj začnem?”
Skozi mojo izkušnjo je najbolj učinkovito opazovanje vsakdanjika. Zavestno opazovanje svojih odzivov, opazovanje odzivov drugih, opazovanje svojih izgovorov, ugovorov, pojasnil.
Vse znotraj sebe lahko spremeniš, če to izbereš. A za začetek je dobro natančno vedeti, kaj želiš spremeniti. In dobro se je zavedati, da bo za spremembo potrebno spremeniti način razmišljanja, čustvovanja in delovanja.
Povabim te, da za začetek izbereš eno otipljivo stvar in jo začneš raziskovati kot detektivka, kot detektiv. Najbolje je, da si to kar opaziš tudi zapišeš. Poglej na to stvar ali navado z različnih zornih kotov, poglej kaj ti prinaša, če jo ohraniš in kakšen prostor se pojavi, če to spremeniš. Opazuj, raziskuj, deluj. V širši sliki je vse samo izkušnja.
Verjetno se ne spomniš več tistega obdobja, ko si se učila, učil abecedo. Mogoče se ti to znanje danes ne zdi več pomembno. In vendar se nihče izmed nas ne bi zmogel izražati z besedami, če se ne bi nekoč naučili črk. Tvoje prve napisane črke so bile verjetno hecne, nerodne. In vendar niso bile napake. Bile so tvoje prve črke. Točno takšne, kot si jih kot prve zmogla, zmogel napisati.
Velikokrat rečemo, da se učimo iz napak. Pa napake pri učenju sploh obstajajo? Kaj pa sploh so napake? Mogoče je bolj smiselno reči, da se učimo skozi poskuse, ki prinesejo neke rezultate ali odzive. A res prinesejo napako? Prvi poskusi na nekem novem področju so običajno nerodni in okorni. So znanja in veščine, ki jih hitreje osvojimo in so takšna, za katere potrebujemo več vaje in časa. Lahko izberemo, da bomo naredili veliko poskusov, lahko malo. Vsak poskus pa bo vedno prinesel nek rezultat in odziv.
Prvi kupček gline, ki ga boš oblikovala, oblikoval v skodelico bo gotovo povsem drugačen kot stoti kupček. V obeh primerih bo pred teboj rezultat, izdelek. Nikoli ne bo pred teboj napaka. In v obeh primerih si lahko z rezultatom zadovoljna, zadovoljen. Deluješ, učiš se. Delaš poskuse, da bi osvojila, osvojil veščino, ki ti je všeč. Ko boš naredila, naredil veliko poskusov, se boš v tej veščini izmojstrila, izmojstril.
Ti je priletelo na misel, da vse to že veš?
Zakaj samega sebe ustavljaš in ne delaš poskusov v smeri, ki te kliče?
Foto: Gregor Tome
Zgoraj je fotografija z mojega prvega predavanja na temo osebnostnega razvoja iz leta 2016. Ta pot me je tako močno klicala, da sem ji rekla da, čeprav mi ni bilo udobno in lahkotno takrat. Naredila sem prvi korak v smeri svojega klica, ven iz cone znanega in udobnega.
Partner Gregor je privolil, da bo ta dogodek v CKV Vrhnika fotografiral, čeprav mu tudi ni bilo udobno in lahkotno takrat. Kljub pomislekom, je tudi on naredil korak iz cone znanega in udobnega.
To so bile najine prve črke na tej poti.
Veš, ko te nekaj kliče, ko te nekaj vabi, naredi ta prvi korak. Vsak naslednji bo lažji. Verjamem vate, da enega za drugim zmoreš.
