Mesec: februar 2025

Ko se odločimo za spremembo, si pogosto predstavljamo velik življenjski preobrat, kot da bomo čez noč postali popolnoma nova oseba. V začetku nas preplavi val motivacije, a ko rezultati ne pridejo takoj, nas lahko zajame dvom. Morda pa težava ni v naši volji, temveč v naših pričakovanjih.

Včasih si nekaj tako zelo želimo, da bi življenje skoraj želeli prisiliti, da nam to prinese. Čakamo na popoln trenutek, na zunanjo potrditev, namesto da bi začeli tam, kjer smo, s prvim korakom. A pomembno ni, da prepričamo druge, da nas potrdijo oni, ampak da verjamemo sebi. Da verjamemo, da je to, kar si želimo, resnično mogoče za nas.

Ko pri drugih vidimo uspeh, se zdi, kot da so ga dosegli brez truda. A pogosto ne vidimo let vztrajnosti, neštetih poskusov in neuspehov, ki so bili del njihove poti. Sprememba ne pride v enem skoku, ampak v majhnih, vsakodnevnih odločitvah.

Morda ni pomembno, kako hitro napredujemo, pomembno je, da ne obstanemo. Namesto da se obsojamo za zdrse, jih sprejmimo kot del procesa. Bodimo nežni do sebe, kot bi bili do prijatelja, ki se uči nečesa novega.

Vsak korak šteje. In prav v teh majhnih premikih se skriva prava moč trajne spremembe.

V vsakdanjiku pogosto doživljamo notranje boje. Videti je, kot da stojimo na bojišču med svetlobo in temo. Svetlobo prepoznamo v trenutkih ljubezni, miru in jasnosti, medtem ko temo vidimo kot dvome, strahove in bolečino. Na prvi pogled se zdi, da sta to dve ločeni sili zunaj nas, ki se borita za našo pozornost.

A kaj, če sta svetloba in tema pravzaprav del nas samih?

To vprašanje nas vodi k ideji izbire. Kaj, če sta svetloba in tema le dve plati naše notranjosti, in ena brez druge ne more obstajati? Tema nas uči, kje smo šibki, svetloba pa nam kaže, kje smo močni. Morda prava izbira ni v zavračanju ene ali druge strani, temveč v sprejemanju obeh kot delov celote.

Kaj pa, če se lahko predamo?

Predaja ne pomeni poraza, temveč priznanje, da nas bojevanje izčrpava. Ko prenehamo z bojem in se odpremo življenju, postanemo voljni sprejeti tako svetlobo kot temo v sebi. S tem si dovolimo prepoznati lekcije, ki jih tema prinaša, in se povežemo z lastno notranjo svetlobo.

Morda v resnici sploh ni zunanjega sovražnika. Morda smo le mi sami, ki izbiramo med zavračanjem in sprejemanjem vsega, kar je. In morda je ta boj le uvod k predaji, k popolnemu sprejemanju življenja v vsej njegovi celovitosti.

Odpuščanje pogosto povezujemo z drugimi ljudmi. Oklepamo se zamer, ker se nam tako zdi prav. Zamerimo tistim, ki so nas prizadeli, ali pa gojimo zamero do dogodkov, ki so nas zaznamovali na neugoden način.

Zamera, četudi jo usmerjamo navzven, v resnici škoduje nam. Je kot ogenj, na katerega nalagamo drva, ne da bi se zavedali, da nas bo opekel od znotraj. Odpuščanje ne pomeni, da pozabimo ali odobravamo, kar se je zgodilo. Pomeni, da se osvobodimo ujetosti v preteklost in se odpremo novim možnostim.

Odpuščanje je torej darilo, ki ga podarimo sebi. Ko se oklepamo zamere ali obsojamo ljudi in njihova dejanja, v sebi nosimo težo preteklosti. Ta zastruplja nas in nam preprečuje, da bi v polnosti zaživeli.

Povezanost krivde in obsojanja je ključna za razumevanje tega procesa. Pogosto obsojamo druge ali sebe zaradi bolečin iz preteklosti. A kaj, če bi namesto obsojanja izbrali dopuščanje vsega kar je?

Kaj, če bi si dovolili biti nepopolni in hkrati dovolili drugim, da so nepopolni tudi oni?

Odpuščanje ni šibkost, temveč izjemna moč. Je odločitev, da si povrnemo notranji mir in energijo. Ko odpustimo, ne spremenimo preteklosti, temveč osvobodimo energijo v tukaj in zdaj. V sredinih novičkah ti pošljem vajo za odpuščanje sebi in drugim.

Tekmovalnost je pogosto prisotna v vsakem izmed nas. Ko želimo imeti prav, dokazati, da ima druga oseba napačno mnenje ali ko želimo zmagati v pogovoru, se v resnici ukvarjamo s tekmovanjem. In vendar v trenutkih, ko preprosto izražamo svoja prepričanja in poglede, to ni tekmovanje, temveč zgolj izražanje naših pogledov in prepričanj. V teh trenutkih živimo, obstajamo, brez potrebe po tekmovanju ali dokazovanju.

Tekmovalnost pa se pogosto pokaže tudi, ko želimo pridobiti nekoga na svojo stran ali ko iščemo potrditev svojega izražanja in dejanj. Vendar pa v takih trenutkih ne tekmujemo zgolj z drugimi, temveč tudi z našimi lastnimi čustvi in prepričanji. Ko se znajdemo v okolju, kjer je tekmovalnost prisotna, se lahko celo začnemo pomanjševati, da bi se izognili napetosti, ki jo ta prinaša. Prilagodimo se svetu, ki ga narekujejo drugi, pozabimo na svojo moč in izbiro.

Če mislimo in čutimo, da smo slabši od drugih, prav tako vstopamo v igro tekmovalnosti. A kaj je pravzaprav to? Tekmujemo, da bi izgubili? Dojenčki in živali ne tekmujejo – oni preprosto živijo. Človek sicer lahko natrenira žival, da tekmuje, vendar žival tega ne izbira sama. Tekmovalnost je nekaj, kar razvijemo kot odgovor na družbene norme, pričakovanja in željo po potrditvi.

Kaj pa, če nam ni treba tekmovati? Kaj, če nam ni treba primerjati svojega življenja z življenjem drugih? Kaj, če bi preprosto živeli?

Tekmovalnost v igrah in športu je povsem naravna, vendar jo moramo ločiti od vsakdanjega življenja. Ko razumemo, da življenje ni tekmovanje, ampak potovanje, želimo naravno rasti in postati boljši, kot smo bili prejšnji dan. Takrat ne tekmujemo niti sami s sabo.

Zavedamo se, da je napredek posledica našega lastnega odločanja in prizadevanja. In v tem zavedanju ni prostora za tekmovalnost z drugimi, niti s samim seboj.

Lepe dni ti želim, Darja

Če začutiš, da te to podpre, se prijavi na sredine novičke. Tokrat ti pošljem vajo, s katero si boš lahko pomagala, pomagal opazovati in prepoznavati trenutke tekmovalnosti v vsakdanjiku.

Novičke prejmeš že danes zvečer. Prijavni obrazec pa najdeš na tej povezavi, spodaj desno: Dobrodošla, dobrodošel Na svetli strani – Na Svetlo stran.