Tekmovalnost v vsakdanjem življenju

Tekmovalnost je pogosto prisotna v vsakem izmed nas. Ko želimo imeti prav, dokazati, da ima druga oseba napačno mnenje ali ko želimo zmagati v pogovoru, se v resnici ukvarjamo s tekmovanjem. In vendar v trenutkih, ko preprosto izražamo svoja prepričanja in poglede, to ni tekmovanje, temveč zgolj izražanje naših pogledov in prepričanj. V teh trenutkih živimo, obstajamo, brez potrebe po tekmovanju ali dokazovanju.

Tekmovalnost pa se pogosto pokaže tudi, ko želimo pridobiti nekoga na svojo stran ali ko iščemo potrditev svojega izražanja in dejanj. Vendar pa v takih trenutkih ne tekmujemo zgolj z drugimi, temveč tudi z našimi lastnimi čustvi in prepričanji. Ko se znajdemo v okolju, kjer je tekmovalnost prisotna, se lahko celo začnemo pomanjševati, da bi se izognili napetosti, ki jo ta prinaša. Prilagodimo se svetu, ki ga narekujejo drugi, pozabimo na svojo moč in izbiro.

Če mislimo in čutimo, da smo slabši od drugih, prav tako vstopamo v igro tekmovalnosti. A kaj je pravzaprav to? Tekmujemo, da bi izgubili? Dojenčki in živali ne tekmujejo – oni preprosto živijo. Človek sicer lahko natrenira žival, da tekmuje, vendar žival tega ne izbira sama. Tekmovalnost je nekaj, kar razvijemo kot odgovor na družbene norme, pričakovanja in željo po potrditvi.

Kaj pa, če nam ni treba tekmovati? Kaj, če nam ni treba primerjati svojega življenja z življenjem drugih? Kaj, če bi preprosto živeli?

Tekmovalnost v igrah in športu je povsem naravna, vendar jo moramo ločiti od vsakdanjega življenja. Ko razumemo, da življenje ni tekmovanje, ampak potovanje, želimo naravno rasti in postati boljši, kot smo bili prejšnji dan. Takrat ne tekmujemo niti sami s sabo.

Zavedamo se, da je napredek posledica našega lastnega odločanja in prizadevanja. In v tem zavedanju ni prostora za tekmovalnost z drugimi, niti s samim seboj.

Lepe dni ti želim, Darja

Če začutiš, da te to podpre, se prijavi na sredine novičke. Tokrat ti pošljem vajo, s katero si boš lahko pomagala, pomagal opazovati in prepoznavati trenutke tekmovalnosti v vsakdanjiku.

Novičke prejmeš že danes zvečer. Prijavni obrazec pa najdeš na tej povezavi, spodaj desno: Dobrodošla, dobrodošel Na svetli strani – Na Svetlo stran.

Instinkt in intuicija

Ljudje v pogovorih velikokrat omenjamo besedi instinkt in intuicija. Včasih ju tudi zamenjujemo ali mislimo, da gre za isto stvar.

Instinkt in intuicija sta dva različna procesa človekovega globljega odločanja. Pogosto se prepletata, vendar imata različne vloge v naših življenjih. Instinkt je prirojen in tesno povezan z biološkimi in evolucijskimi procesi. Gre za nezavedno težnjo k preživetju. Tako je recimo novorojenček instinktivno usmerjen k sesanju. Instinkt se običajno odrazi kot hitra reakcija na nek dogodek, brez potrebe po zavestnem razmišljanju.

Intuicija pa je nekoliko bolj zapletena in čustvena sposobnost, ki izhaja iz naših preteklih izkušenj, znanja in občutkov in bi lahko rekli, da je višja komponenta zavedanja. Gre za nekakšen notranji občutek, ki nas usmeri v odločanju v trenutkih, ko nimamo vseh informacij ali ko se znajdemo v negotovih situacijah.

Intuicija na nek način preskoči logično razčlenjevanje in preprosto sledimo tistemu, kar v telesu začutimo, da je za nas tisti trenutek varno in sprejemljivo. Takšne trenutke lahko doživimo kot “aha” uvide, ki prihajajo iz globlje ravni zavesti, kjer se povežejo izkušnje in občutki, ki jih nismo zavestno obdelali.

Oba procesa, tako instinkt kot intuicija, se torej pojavljata brez zavestnega razmišljanja. Instinkt izhaja iz biološke dediščine, intuicija pa iz naših notranjih občutkov in izkušenj. Kljub razlikam med njima oba služita kot vodilo v trenutkih, ko je hitra odločitev ključna in nimamo časa za logične in racionalne pristope.

Sočutje do sebe

Sočutje do sebe je pomemben del na poti osebne rasti. Dobro je biti do sebe prijazen, razumevajoč in potrpežljiv, še posebej v trenutkih, ko se soočaš s svojimi napakami, izzivi ali neprijetnimi občutki.

Velikokrat smo do sebe preveč strogi in kritični. To lahko v nas kratkoročno vzbudi občutke krivde in sramu, na dolgi rok pa povzroči slabo samopodobo. Prvi korak k sočutju do sebe je zavedanje svojih čustev in zavedanje, da so tudi težki trenutki del naše izkušnje, del življenja.

Pomembno je, da si dovolimo občutiti bolečino, ne da bi sami sebe obsojali. Saj poznaš tisto vprašanje: “Kaj bi rekel prijatelju v podobni situaciji?” To vprašanje naj te opomni, da si sama, sam zaslužiš enako prijaznost, kot jo lahko nudiš drugim.

Sočutje do sebe vključuje tudi skrb za svoje potrebe. To pomeni, da potrebe prepoznaš in ko je potrebno poiščeš podporo in pomoč. Dobro je, da si na poti osebne rasti dovoliš tudi dovolj počitka in sprejmeš svoje izzive takšne kot so.

Vsak izmed nas si zasluži razumevanje in podporo.

In kolikor se sliši klišejsko: “Za vsakim dežjem posije sonce.”

Manj govori, več naredi!

Preprosta misel, ki je lahko v določenih okoliščinah še kar smiselna. Lahko pa je tudi obsojajoča in toksična. Lahko nosi veliko čustveno težo in je ovira na tvoji poti. Dejanja štejejo, pravijo mnogi. Seveda. In kaj če so besede na nek način naša dejanja? Kaj če so besede naše orodje, naš poklic in naš način ustvarjanja?

Ali to pomeni, da smo sami sebe lahko nehote ujeli v past, ko smo se omejevali pri besednem izražanju in razmišljali o tem, kaj vse še moramo udejanjiti?

Tudi besede so lahko dejanja. Besede same po sebi niso prazne, če jih uporabljamo z namenom. Pogovor ali govor lahko navdihneta, usmerjata, povezujeta in odpirata vrata k spremembam. Vsak zapis, govor ali dialog je dejanje, če nosi v sebi potencial, da premakne nekaj v nas, v drugih ali v svetu. Tudi ideja, izražena v besedah, je dejanje. Včasih kdo prispeva samo idejo, oživi pa jo nekdo drug. in kaj če je tudi to povsem ok?

Za človeka, ki dela z besedami so besede dejanja. Njegovo delo je oblikovanje sveta skozi govorjenje, skozi pisanje. Ko te besede sejejo premik, čistijo dvome, zdravijo ali gradijo mostove, takrat prenehajo biti zgolj besede. Postanejo dragoceno delo. Dejanja.

V otroštvu in mladosti si mogoče velikokrat slišala ali slišal stavek, ki sem ga zapisala v uvodu. Ali pa so te besede “na tapeti” v tvojih trenutnih odnosih, ki jih imaš doma ali v službi.

Preberi današnje sredine novičke, če te ta stavek pritegne, vznemiri, zmede, zaboli ali pa ga en del tebe ne želi pogledati od blizu. V novičkah ti bom predala besedne kode, ki ti bodo pomagale razbremeniti čustvena bremena, ki si jih na to temo v preteklosti zaklenila ali zaklenil v telo.

Zmorem ali ne zmorem

Beseda zmorem je izraz vere vase, odločnosti in notranje moči.

Povsem preprosto jo je izreči takrat, ko je pred tabo opravilo, ki si ga v preteklosti že uspela ali uspel izvesti. Takrat res veš, da zmoreš.

Pogosto pa se znajdemo pred izzivi, ki so za nas povsem novi. Včasih se nam zdijo veliki, zapleteni in zahtevni. V takšnih trenutkih je ključno, da se zavedamo lastne učljivosti in si dovolimo verjeti, da imamo moč poiskati informacije, ki jih potrebujemo.

Sproščenost in vztrajnost sta temeljni lastnosti za dosego vsakega cilja. Čeprav se ti lahko na začetku zdi neka naloga zelo obširna je vsaka še tako dolga pot sestavljena iz posameznih korakov. Če zmoreš posamezne korake, zmoreš prehoditi tudi pot. Korak po korak zmoreš.

Včasih je ključno, da si v trenutkih nemoči dovoliš poiskati pomoč ali podporo. Nikoli nisi sami, čeprav si radi pripovedujemo takšne zgodbe ali v to celo globoko verjamemo. Verjemi, vedno se bo našel kdo, ki ti bo na tvoji poti pomagal, če boš odprta, odprt, da pomoč sprejmeš.

Moč je v vsakem od nas. Moč je v tebi. Tudi moč, da prosiš za pomoč, ko ti nekaj ne gre je v tebi. Beseda zmorem v trenutkih, ko se ti zatakne, na nek način ne deluje, ker globoko v sebi veš, da še ne zmoreš.

V takih trenutkih je najslabše, da se ustaviš. In verjetno se boš ustavila, ustavil, če se odločiš, da ne zmoreš in se odpoveš svojemu cilju. Deluj, raziskuj, zaprosimo za pomoč in vedi, da zmoreš veliko več, kot si morda misliš.