Ljudje v pogovorih velikokrat omenjamo besedi instinkt in intuicija. Včasih ju tudi zamenjujemo ali mislimo, da gre za isto stvar.
Instinkt in intuicija sta dva različna procesa človekovega globljega odločanja. Pogosto se prepletata, vendar imata različne vloge v naših življenjih. Instinkt je prirojen in tesno povezan z biološkimi in evolucijskimi procesi. Gre za nezavedno težnjo k preživetju. Tako je recimo novorojenček instinktivno usmerjen k sesanju. Instinkt se običajno odrazi kot hitra reakcija na nek dogodek, brez potrebe po zavestnem razmišljanju.
Intuicija pa je nekoliko bolj zapletena in čustvena sposobnost, ki izhaja iz naših preteklih izkušenj, znanja in občutkov in bi lahko rekli, da je višja komponenta zavedanja. Gre za nekakšen notranji občutek, ki nas usmeri v odločanju v trenutkih, ko nimamo vseh informacij ali ko se znajdemo v negotovih situacijah.
Intuicija na nek način preskoči logično razčlenjevanje in preprosto sledimo tistemu, kar v telesu začutimo, da je za nas tisti trenutek varno in sprejemljivo. Takšne trenutke lahko doživimo kot “aha” uvide, ki prihajajo iz globlje ravni zavesti, kjer se povežejo izkušnje in občutki, ki jih nismo zavestno obdelali.
Oba procesa, tako instinkt kot intuicija, se torej pojavljata brez zavestnega razmišljanja. Instinkt izhaja iz biološke dediščine, intuicija pa iz naših notranjih občutkov in izkušenj. Kljub razlikam med njima oba služita kot vodilo v trenutkih, ko je hitra odločitev ključna in nimamo časa za logične in racionalne pristope.
