Avtor: Darja

“Zakaj sem zbolel/a?” se sprašuješ. “Kaj sem naredil/a ali delal/a narobe?”

Nobena bolezen v naše življenje ne pride čez noč, niti brez razloga. Na nek način nam je na globljih ravneh povsem jasno tudi, da je to le trenutno stanje. Toda naš um analizira, premleva in vrednoti. Običajno se osredotočamo na bolezen, namesto na ozdravitev.

Bolezen se razvije, kot rezultat številnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Je energetski seštevek vseh situacij, dogodkov, odločitev. Bolezen je samo trenutno stanje. Je odraz odnosa nas do nas, odnosa drugih ljudi do nas, našega sprejemanja in dojemanja odnosa drugih na nas, vpliva okolja, vnosa hrane in drugih psihoaktivnih substanc.

Kako zdravi smo ta trenutek, je rezultat pretekle nege fizičnega, čustvenega, umskega in duhovnega telesa. Kako zdravi bomo v nadaljevanju življenja, lahko zavestno spreminjamo s svojim ravnanjem in odnosom do sebe na vseh ravneh. Diagnoza bolezen je le vmesna evalvacija, od katere se lahko čustveno distanciramo ali nasprotno.

Obup, samosmiljenje in preučevanje podrobnosti o bolezni skozi moje oči niso rešitev. Iz osebne in družinskih izkušenj izhaja moje vedenje, da je najbolje narediti popravke v odnosu do sebe, do ljudi in sveta ter bolezen ignorirati, kolikor je le mogoče. Ta postopoma prej ali slej izzveni naše trenutno stanje pa se spremeni. Podobno velja za slabe, neugodne odnose. Opaziš, narediš popravek in vztrajaš v novi smeri.

V resnici je zelo enostavno, le vztrajati morava.

Velik objem, Darja

Foto: Darja Bright Tome

Leta in leta bi moral brez predaha govoriti in opisovati kdo si, da bi um sogovornika lahko vse popredalčkal. Pa to ni potrebno. V resnici bi pripovedoval, kdo vse si nekoč bil. Kdor si dovoli ta trenutek čutiti, bo začutil, kdo si ti, ta trenutek. Zato je dovolj, da si samo dovoliš biti, kdor si.

Ko samozavestno razpreš peruti, lahko ljudem največ daš. Nekateri bodo navdušeni in hvaležni. Nekateri bodo zavistni. Trpeli bodo in se jezili, ker sami še ne poznajo poti do notranjega miru. Bodi sočuten/sočutna do njih, a nikar se zaradi njih ne ustavi. Lahko jih podučiš, kako narediti preboj. Nikoli pa ne boš dovolj nesrečen, da bi osrečil druge. Mogoče se bodo s tvojim nezadovoljstvom res za hip potolažili, vendar ti nisi tukaj zato, da s svojo žalostjo tolažiš druge.

Opazim ljudi, ki se skrivajo v ozadju, kot sem se dolga leta tudi jaz. Zaradi strahov, prepričanj in odločitev, ki nas ne podpirajo. Toliko znanj, toliko talentov ostane v zaprašenih predalih, brez uporabne vrednosti. Meni se zdi škoda vsakega človeka, ki si ne dovoli živeti s polnimi pljuči. Hitro stopim mimo izgovorov tipa “sajveškakoje”, ker je škoda mojega časa. Ne moti me, če drugi ljudje tako živijo. Ne dovolim pa si, da mene prepričujejo v svoj prav ali vztrajno vabijo v svojo resničnost.

V tem svetu strahov in izgovorov sem že bila in mi tam ni bilo preveč všeč.

Velik objem, Darja

Foto: Darja Bright Tome

Vse otroke sva vzgajala enako.
Nasmehnem se, ko slišim takšne izjave staršev. To mi je težko verjeti, saj se ljudje  skozi leta spreminjamo. Vzgoja naših otrok je lahko v najboljšem primeru slab približek enakosti, ne moremo pa v praksi vzgajati vseh otrok enako. Četudi bi ponavljali ene in iste besede, postopke in vzgojne načine, se vsak otrok odziva po svoje, kar posledično privede do različnih odzivov nas staršev.

To izjavo lahko zato mirno vložimo v mapo “misija nemogoče.”

Od malega sem čutila, da bom imela veliko otrok. Že kot deklica sem pripovedovala, da jih bo pet. Verjamem, da ima vsak izmed njih svoje poslanstvo. Vsi so bili zaželeni, nisem pa bila na vse enako pripravljena, niti materialno, niti čustveno. V ušesih so mi odzvanjale besede mojega očeta, da se še za ena usta vedno kruh najde. 

Včasih sem se spraševala, kako jih bom lahko imela vse enako rada in skozi leta ugotavljala, da je tudi to “misija nemogoče”. Vsak mi je pri srcu na svojstven način. Ne morem meriti svoje ljubezni, zato ne morem reči, da je te za vse otroke enako. Skozi moje oči je to fraza, ki se lepo sliši in veliko uporablja. Druge ljudi imamo lahko radi toliko, kot lahko ljubezni začutimo znotraj sebe. 

Ljubezni, ki jih opazim, so zame vse prej, kot ljubezni. Slabo postavljene meje, izsiljevanja, pasivna agresija, nasilje, poveličevanje, kompromisarstvo. Sprašujem se, če je to odgovor na desetletja vzgoje za pridnost in tišino. 

Dragi starši, nikar ne “popravljajte” otrok in jih ne obsojajte. Pozdravite sebe, v prvi vrsti pozdravite sebe. Otroka ne morete pretentati, da je z vami vse ok. Vsa bremena, ki jih nosite so del vas, vaše družinske klime. Otrok vas lahko zavrača ali se vam umika, ker niste golo iskreni do sebe in njega. Ste pomislili na to?

Prave odgovore boste prejeli skozi soočenje s svojimi ranami, skozi ranljivost, ki vas bo posledično vodila do občutka notranjega miru. To pa je “misija mogoče”.

Miren starš je prijeten starš.

Vsakomur lahko uspe. Verjamem v to. 

Velik objem, Darja

Foto: Gregor Tome

Zakaj misliš, da je prepozno zate? Ker leta bežijo? Zaradi preteklih napak in neuspehov? Zaradi mnenj in pogledov drugih ljudi? Se ti zdi, da čas beži in ti ostajaš na mrtvi točki? Živiš, vendar se ne počutiš živo ali živega?

Poglej na svoje življenje, kot na serijo letalskih poletov, kjer so ti nekateri poskusi približno uspeli, nekateri dobro, pri nekaterih pa se ti je zgodil padec. Zaletišče je še vedno odprto, vreme je kakor kdaj, forma ravno tako, možnosti za polet pa ti nihče ne more vzeti.

Poskušaj na drugačne načine, če prejšnji niso bili uspešni. Opazuj tehnike drugih, spoznavaj materiale, uči se, razbremeni se, zabavaj se. Ne opazuj drugih, da bi se primerjal, kdo je boljši ali jih kritiziral. Opazuj jih za navdih, zato, da ti nekaj “kapne”, da narediš nadgradnjo nečesa. Njihova resničnost ni tvoja resničnost, lahko pa je inspiracija, da radostno ustvarjaš svojo.

Prepozno, zakaj bi bilo prepozno? Z delom na sebi lahko začneš kadarkoli, ne glede na izhodiščno točko. Pri 78 se izplača narediti nekaj zase, saj lahko upaš še na 10 lepih let življenja. Če se tvoja pot prej konča, odideš med “delom” in zadovoljen sam s seboj.

Velikokrat slišim, da se delo na sebi ne izplača že v zgodnjih srednjih letih. “Nima smisla, nič ne morem spremeniti, je kakor je!” in podobno. Ko zbolimo in nam zdravnik “pokloni” 6 mesecev življenja, mnogi razmišljajo drugače, kot pred to izkušnjo. Toda zakaj bi čakali tako močan klic, če lahko svoje potrebe slišimo veliko prej. Modro je opazovati svoje počutje in poiskati pomoč, če smo slabega počutja, tesnobni ali depresivni.

Včasih je dovolj, da nas nekdo pozorno posluša in je sočuten do nas in naše izkušnje.

Velik objem, Darja

Foto: Darja Bright Tome

Še ena zgodba s plaže. Na klopci mamica snema svojo dvoletnico, ki se trudi z lučko sladoleda. Teče ji po nogicah in na mamino željo se prikupno smehlja v objektiv in se zahvaljuje za sladoled. Čudovit utrinek, popoln posnetek, popolno življenje. Toda…

Dobro uro nehote poslušam to mlado družino, ki se na plaži namesti takoj za menoj. Mamica je v »pričakovanju«, videti je utrujena. Trudim se, da se me ne bi dotaknila negativnost te mlade dame, ki ji ni prav čisto nič, kar otrok in mož naredita. Z nasmehom jo poskusim omehčati in pošiljam lepo nežno energijo v njeni smeri. Strele švigajo levo desno, pikre pripombe se kar vrstijo.

Mož se trudi, uredi otroka, čofotata z njim v vodi, a vsakič, ko se vrneta, val negativne energije, ocenjevanja in pritoževanja. Očitki na račun izbire sladoleda, pikra navodila in sitnarjenje. Se zavedamo, kako mlado bitje takšne navade vzgojiteljev zaznamujejo za celo življenje? Pozabljamo, kako pomemben je stabilen zgled in energetsko poravnani starši.

Seveda nismo vedno dobre volje in polni energije, toda z lastnimi občutki se da ravnati tudi drugače. Namesto, da napadamo osebo poleg sebe, smo pikri in zadirčni, ji lahko preprosto povemo, da smo napeti, da ne poznamo razloga, da nas nekaj muči in da bomo poskusili izboljšati svoje razpoloženje. Nihče namreč ni kriv za naše počutje. Le vajeni smo razloge za slabo počutje iskati zunaj sebe.

Mati, ki v tej negativni zgodbi vztraja, najbolj škodi sama sebi. Tako se sklene krog razočaranja nad seboj, saj je naravno, da si človek želi biti zadovoljen. Teoretično ima za to izpolnjene vse pogoje. Dom, službo, družino in dopust na čudoviti plaži. V praksi pa je osnova kvalitetnega življenja dušni mir.

Popolnoma naravno je tudi, da se ob odraščanju otrok iz naše podzavesti »dvigajo« usedline, ki so nam na zavestnem nivoju tuje. Porajajo se neljube misli in neljubi občutki. Z nami ni nič narobe. Ne trudimo se s prepričevanjem samega sebe, da je starševstvo le čisti užitek. Ni in nikoli ne bo. So tudi zahtevni trenutki. Starševstvo je proces, v katerem zdravimo svoje rane, se spreminjamo, postajamo bolj razumevajoče, modrejše in predvsem spoštljivejše do svojega notranjega otroka.

So trenutki, ko smo utrujene, napete, ranljive, nerazumljene. Takrat je čas, da poskrbimo zase in pomembno, da s svojo nejevoljo ne zastrupljamo ljudi okrog sebe. V primeru te mamice se vprašam ali ji je mož resnično v pomoč, ko tiho izpolnjuje njena navodila ali ji bolj škodi, ker ji dostojno ne razloži, da mu takšno obnašanje ni všeč.

S svojo mimiko, držo in tonom glasu svoje nelagodje konkretno izraža, vendar nič jasnega ne izusti. Ta vzorec obnašanja je videti zanj na nek način sprejemljiv. Verjetno je edini način, ki ga pozna. In spet se vprašam, če bi lahko bilo drugače. Sem idealist, če ljudem privoščim, da bi znali bolje komunicirati? Sem idealist, če verjamem, da se lahko vsak nauči boljših odnosov?

Tako je rezultat te zgodbe s plaže, iz katere puhtijo negativne emocije, prikupen posnetek deklice, ki se mamici zahvaljuje za sladoled. Popačena predstava življenja, lahko pa bi bil ta isti posnetek le pika na »i« v resnici radostnega življenja te mlade družinice. To bi bilo res čudovito. Ne počnite in ne prikazujte ničesar, kar ni usklajeno in poravnano z vami in z vašim doživljanjem. Tudi s tem škodimo sami sebi.

Velik objem, Darja

Po plaži se razlega histerično kričanje učiteljice. Zadnji šolski dnevi, vroč že kar poleten torek tik pred počitnicami. Živahen vrvež dvanajst ali trinajstletnikov me ne zmoti celo dopoldne. Kar naenkrat pa nastane panika, ko je čas za urejanje in odhod s plaže. Dvignem pogled s svojih zapiskov in tuhtam, kaj se vendar dogaja. Opazujem okolico in svoje občutke obenem. Kaj me je nenadno tako vznemirilo in mi dvignilo pulz.

Prisotnih je še nekaj učiteljev, ki so tiho in opazujejo dogajanje. Vem kaj me je vznemirilo. Val negativne energije in tečnobe, ki je bil popolnoma odveč ob šumenju morja in dehtenju borovcev. Opazujem ravnanje in besedičenje učiteljice, ki konkretno prestopa mejo mladostnikov z opazkami o njihovi nesposobnosti in nevzgojenosti. Fantu, ki nagajivo zavlačuje odhod pove, da ga bo sama slekla, če se takoj ne preobleče in v nadaljevanju dodaja pripombe o tem kaj ima v hlačah. Enega od fantov udari po riti, dekletu večkrat nesramno zabrusi, da je ima dovolj in naj se pobere. Seveda ob tem požanje odobravanje okolice na pripombe o nevzgojeni mladini, meni pa že po glavi švigajo zamisli, kako bi tej gospe pomagala, da bi pričela z delom na sebi in poiskala načine za uspešno komunikacijo z mladostniki.

Zavedam se, da je učiteljica morebiti slabo spala ali se sprla z možem, vendar lahko bi bila vsaj tiho, če je že bila slabe volje. S tem bi sebi in mladostnikom naredila več dobrega. Histerija sama po sebi privlači nagajivost in uporništvo. Tudi mladostniki slabo spijo, so zmedeni od preobilice zunanjih impulzov in pestrem notranjem dogajanju, pa morajo imeti opravljene naloge in še kaj drugega. Ne vidim poante v tečnarjenju, obsojanju in označevanju otrok. “Si taka in taka, si nevzgojena in razvajena.” Tudi pripombe, da se ji bo zmešalo, so bile milo rečeno smešne. Takšno obnašanje učiteljice vidim, kot izražanje popolne nemoči in nezmožnosti vzgajanja. Če bi se to dogajalo meni, če bi bila jaz učiteljica, bi sedla in si priznala: »Punca, enostavno nisi za to delo! To ni zate!«

Razumem red, razumem meje. Toda dobro je, da so nekoliko ohlapne, ker jih mladostniki včasih enostavno ne zmorejo upoštevati in dohajati. Ali kdaj pomislimo, koliko teh otrok je pod pritiskom zaradi težav doma, zaradi pomanjkanja denarja ali kaj podobnega. Sedaj vsi modri v en glas: »To se ne bi smelo dogajati!« Drži, toda v veliko družinah je tako in pišem o praksi, ne o teoriji. Otroci prevzemajo odgovornosti staršev. Ker so starši utrujeni in preobremenjeni, hote ali nehote strahove in skrbi prenašajo na otroke. Prav je, da so otroci z dogajanjem v družini seznanjeni, ne morejo pa reševati težav odraslih. »Gluhi« smo za občutke, poslušamo le besede, za katere vam bodo strokovnjaki potrdili, da so le majhen delček medsebojne komunikacije. Ne vidimo, ne čutimo, ko nekdo telesno in duševno propada pred našimi očmi, saj je vendar rekel, da je ok, ali pa je bil v svoji stiski in strahu tiho, ker se govoriti o tem ne spodobi. No, zašla sem, pa nič zato.

Verjamem, da tudi mladostniki prestopajo meje učiteljev, se pa vprašam, kaj je prej, kura ali jajce. Kje je izvor negative in po kateri poti se bohoti? Starejši in modrejši naj bi bili po zakonu modrosti starejših, na tej zemljici zato, da iščemo in uvajamo nove uspešne vzgojne pristope. Večina je že ugotovila, da otroci niso več serijsko ubogljivi, da ne izpolnjujejo ukazov, da niso več pridne ovčice. Prihajajo generacije otrok, ki bodo oleseneli sistem šolstva prerukale do temeljev.

Čas je, da se nekaj spremeni, čas je za vzgojo za moč in samostojnost. Pogosto slišim, naj se mladina obrne na modre starejše ljudi. V nekaterih primerih to drži, v vseh pa ne. Povejte otrokom še to, da starost ni nujno tudi modrost, sicer jih zavajate. Povejte jim, da so stvari, ki jih počnejo in znajo oni bolje, kot kdo, ki je dve desetletji starejši. Povejte jim naj opazujejo druge, počnejo pa samo tisto, kar se zdi njim prav in dobro. Povejte jim, da vsi starejši ljudje niso prijazni in dobri, da so nekateri tudi izprijeni in žleht. Vse jim povejte, tako kot je in jim bo mnogo lažje. Razložite jim, da konflikt z avtoriteto ne prinaša rezultata, da pa lahko avtoriteto mnogokrat modro obidejo, če vidijo, da modrost ni pri avtoriteti doma. Niso vsi, ki odločajo modri. Niso vsi, ki postavljajo pravila ali jih izvajajo modri. Uff, koliko stvari lahko poveste svojim mladostnikom. Razširili jim boste obzorja, če jim to korektno pojasnite. Hvaležni vam bodo za razumevanje, zaupali vam bodo izkušnje in vas radi vprašali za nasvet. Ne učite jih, da je starejši vedno pametnejši. To ne drži vedno in je čista neumnost. Če slučajno počnete to zato, da bi imeli vpliv ali avtoriteto nad njimi, se izobrazite in spremenite način ravnanja, ker boste s tem pomagali sebi in njim. Starši smo zelo pomembni in če smo zmedeni starši, pričakujmo zmedene mladostnike in posledično zmedene mlade ljudi.

Prepričana sem, da boste današnji mladostniki tisti, ki boste nam zrisali zemljevid, kako ravnati z vami. V resnici to počnete iz dneva v dan, le vsi tega nočejo slišati, ker bi tako radi imeli svoj prav. Naj ga imajo, vi boste brez dvoma naredili svoje. Recimo bobu bob. Veliko ljudi je slabih vzgojiteljev. Razlogov za to je malo morje, nikogar ne obsojam, le oči si ne zatiskam. Večina se doma ni naučila kako vzgajati, ker so zrasli sami od sebe, tako na mimogrede.

Kje bomo torej začeli s spremembami? Pri starših, vzgojiteljih in učiteljih ali bomo pljuvali po »rezultatu«, mladini. Da, vsi mladostniki niso spoštljivi, nekateri so slabše vzgojeni, nekateri hlepijo po pozornosti, nekateri tudi upravičeno opozarjajo na nepravilnosti, pred katerimi si starejši zatiskajo oči. Da, tudi vsi učitelji niso spoštljivi, da nekateri mislijo, da se lahko v službi obnašajo tako kot doma, da lahko ocenjujejo in kritizirajo, da lahko vrednotijo in ponižujejo. Ni tako pomembna akademska izobrazba, kot dodana vrednost, ki jo človek predstavlja, kot spoštovanja vredna oseba, moralna, zanesljiva, pozitivna in »kul«.

In na komu je, da kaj izboljša? Vzgoja vzgojiteljev, v nadaljevanju pa domino efekt in kup vzgojenih mladostnikov. Saj to znamo, to smo že naredili, le v obratno smer je šlo. Samo v razmislek o nevzgojeni mladini. Opazim, da mladostnik, ki ima izpolnjeno potrebo po spoštovanju, razumevanju, varnosti in sprejetosti, nikoli ni problematičen. Lahko je nagajiv na vsake toliko, lahko se mu kje zalomi, to je pa to.

Vzgajam tri mladostnike. Ena je že v svojem gnezdu. In vedno, ko se kje zatakne… najdem rešitev pri sebi, v sebi… noro dobro.