Na Svetlo stran

V vsakdanjiku pogosto doživljamo notranje boje. Videti je, kot da stojimo na bojišču med svetlobo in temo. Svetlobo prepoznamo v trenutkih ljubezni, miru in jasnosti, medtem ko temo vidimo kot dvome, strahove in bolečino. Na prvi pogled se zdi, da sta to dve ločeni sili zunaj nas, ki se borita za našo pozornost.

A kaj, če sta svetloba in tema pravzaprav del nas samih?

To vprašanje nas vodi k ideji izbire. Kaj, če sta svetloba in tema le dve plati naše notranjosti, in ena brez druge ne more obstajati? Tema nas uči, kje smo šibki, svetloba pa nam kaže, kje smo močni. Morda prava izbira ni v zavračanju ene ali druge strani, temveč v sprejemanju obeh kot delov celote.

Kaj pa, če se lahko predamo?

Predaja ne pomeni poraza, temveč priznanje, da nas bojevanje izčrpava. Ko prenehamo z bojem in se odpremo življenju, postanemo voljni sprejeti tako svetlobo kot temo v sebi. S tem si dovolimo prepoznati lekcije, ki jih tema prinaša, in se povežemo z lastno notranjo svetlobo.

Morda v resnici sploh ni zunanjega sovražnika. Morda smo le mi sami, ki izbiramo med zavračanjem in sprejemanjem vsega, kar je. In morda je ta boj le uvod k predaji, k popolnemu sprejemanju življenja v vsej njegovi celovitosti.

Odpuščanje pogosto povezujemo z drugimi ljudmi. Oklepamo se zamer, ker se nam tako zdi prav. Zamerimo tistim, ki so nas prizadeli, ali pa gojimo zamero do dogodkov, ki so nas zaznamovali na neugoden način.

Zamera, četudi jo usmerjamo navzven, v resnici škoduje nam. Je kot ogenj, na katerega nalagamo drva, ne da bi se zavedali, da nas bo opekel od znotraj. Odpuščanje ne pomeni, da pozabimo ali odobravamo, kar se je zgodilo. Pomeni, da se osvobodimo ujetosti v preteklost in se odpremo novim možnostim.

Odpuščanje je torej darilo, ki ga podarimo sebi. Ko se oklepamo zamere ali obsojamo ljudi in njihova dejanja, v sebi nosimo težo preteklosti. Ta zastruplja nas in nam preprečuje, da bi v polnosti zaživeli.

Povezanost krivde in obsojanja je ključna za razumevanje tega procesa. Pogosto obsojamo druge ali sebe zaradi bolečin iz preteklosti. A kaj, če bi namesto obsojanja izbrali dopuščanje vsega kar je?

Kaj, če bi si dovolili biti nepopolni in hkrati dovolili drugim, da so nepopolni tudi oni?

Odpuščanje ni šibkost, temveč izjemna moč. Je odločitev, da si povrnemo notranji mir in energijo. Ko odpustimo, ne spremenimo preteklosti, temveč osvobodimo energijo v tukaj in zdaj. V sredinih novičkah ti pošljem vajo za odpuščanje sebi in drugim.

Tekmovalnost je pogosto prisotna v vsakem izmed nas. Ko želimo imeti prav, dokazati, da ima druga oseba napačno mnenje ali ko želimo zmagati v pogovoru, se v resnici ukvarjamo s tekmovanjem. In vendar v trenutkih, ko preprosto izražamo svoja prepričanja in poglede, to ni tekmovanje, temveč zgolj izražanje naših pogledov in prepričanj. V teh trenutkih živimo, obstajamo, brez potrebe po tekmovanju ali dokazovanju.

Tekmovalnost pa se pogosto pokaže tudi, ko želimo pridobiti nekoga na svojo stran ali ko iščemo potrditev svojega izražanja in dejanj. Vendar pa v takih trenutkih ne tekmujemo zgolj z drugimi, temveč tudi z našimi lastnimi čustvi in prepričanji. Ko se znajdemo v okolju, kjer je tekmovalnost prisotna, se lahko celo začnemo pomanjševati, da bi se izognili napetosti, ki jo ta prinaša. Prilagodimo se svetu, ki ga narekujejo drugi, pozabimo na svojo moč in izbiro.

Če mislimo in čutimo, da smo slabši od drugih, prav tako vstopamo v igro tekmovalnosti. A kaj je pravzaprav to? Tekmujemo, da bi izgubili? Dojenčki in živali ne tekmujejo – oni preprosto živijo. Človek sicer lahko natrenira žival, da tekmuje, vendar žival tega ne izbira sama. Tekmovalnost je nekaj, kar razvijemo kot odgovor na družbene norme, pričakovanja in željo po potrditvi.

Kaj pa, če nam ni treba tekmovati? Kaj, če nam ni treba primerjati svojega življenja z življenjem drugih? Kaj, če bi preprosto živeli?

Tekmovalnost v igrah in športu je povsem naravna, vendar jo moramo ločiti od vsakdanjega življenja. Ko razumemo, da življenje ni tekmovanje, ampak potovanje, želimo naravno rasti in postati boljši, kot smo bili prejšnji dan. Takrat ne tekmujemo niti sami s sabo.

Zavedamo se, da je napredek posledica našega lastnega odločanja in prizadevanja. In v tem zavedanju ni prostora za tekmovalnost z drugimi, niti s samim seboj.

Lepe dni ti želim, Darja

Če začutiš, da te to podpre, se prijavi na sredine novičke. Tokrat ti pošljem vajo, s katero si boš lahko pomagala, pomagal opazovati in prepoznavati trenutke tekmovalnosti v vsakdanjiku.

Novičke prejmeš že danes zvečer. Prijavni obrazec pa najdeš na tej povezavi, spodaj desno: Dobrodošla, dobrodošel Na svetli strani – Na Svetlo stran.

Ljudje v pogovorih velikokrat omenjamo besedi instinkt in intuicija. Včasih ju tudi zamenjujemo ali mislimo, da gre za isto stvar.

Instinkt in intuicija sta dva različna procesa človekovega globljega odločanja. Pogosto se prepletata, vendar imata različne vloge v naših življenjih. Instinkt je prirojen in tesno povezan z biološkimi in evolucijskimi procesi. Gre za nezavedno težnjo k preživetju. Tako je recimo novorojenček instinktivno usmerjen k sesanju. Instinkt se običajno odrazi kot hitra reakcija na nek dogodek, brez potrebe po zavestnem razmišljanju.

Intuicija pa je nekoliko bolj zapletena in čustvena sposobnost, ki izhaja iz naših preteklih izkušenj, znanja in občutkov in bi lahko rekli, da je višja komponenta zavedanja. Gre za nekakšen notranji občutek, ki nas usmeri v odločanju v trenutkih, ko nimamo vseh informacij ali ko se znajdemo v negotovih situacijah.

Intuicija na nek način preskoči logično razčlenjevanje in preprosto sledimo tistemu, kar v telesu začutimo, da je za nas tisti trenutek varno in sprejemljivo. Takšne trenutke lahko doživimo kot “aha” uvide, ki prihajajo iz globlje ravni zavesti, kjer se povežejo izkušnje in občutki, ki jih nismo zavestno obdelali.

Oba procesa, tako instinkt kot intuicija, se torej pojavljata brez zavestnega razmišljanja. Instinkt izhaja iz biološke dediščine, intuicija pa iz naših notranjih občutkov in izkušenj. Kljub razlikam med njima oba služita kot vodilo v trenutkih, ko je hitra odločitev ključna in nimamo časa za logične in racionalne pristope.

Sočutje do sebe je pomemben del na poti osebne rasti. Dobro je biti do sebe prijazen, razumevajoč in potrpežljiv, še posebej v trenutkih, ko se soočaš s svojimi napakami, izzivi ali neprijetnimi občutki.

Velikokrat smo do sebe preveč strogi in kritični. To lahko v nas kratkoročno vzbudi občutke krivde in sramu, na dolgi rok pa povzroči slabo samopodobo. Prvi korak k sočutju do sebe je zavedanje svojih čustev in zavedanje, da so tudi težki trenutki del naše izkušnje, del življenja.

Pomembno je, da si dovolimo občutiti bolečino, ne da bi sami sebe obsojali. Saj poznaš tisto vprašanje: “Kaj bi rekel prijatelju v podobni situaciji?” To vprašanje naj te opomni, da si sama, sam zaslužiš enako prijaznost, kot jo lahko nudiš drugim.

Sočutje do sebe vključuje tudi skrb za svoje potrebe. To pomeni, da potrebe prepoznaš in ko je potrebno poiščeš podporo in pomoč. Dobro je, da si na poti osebne rasti dovoliš tudi dovolj počitka in sprejmeš svoje izzive takšne kot so.

Vsak izmed nas si zasluži razumevanje in podporo.

In kolikor se sliši klišejsko: “Za vsakim dežjem posije sonce.”