V širši sliki je vse samo izkušnja.
Ta stavek se te verjetno ne dotakne, ko ti vse teče kot po maslu in se dobro počutiš. A sploh slišiš, če ga kdo izreče, ko si dobro? Kaj pa če ga nekdo izgovori ob izkušnji, ki jo sama, sam poimenuješ preizkušnja, ko ti je težko? Takrat, ko se vrtiš v nekem navidezno začaranem krogu in misliš, da iz njega ne moreš izstopiti.
Vedno obstaja izhod, ne glede na to v kakšni stiski trenutno si. Vedno lahko izbereš, da boš spremenila, spremenil svoj način razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Ni pa to vedno lahko. Ali bolje rečeno, velikokrat ni lahko, ker si navajena, navajen ponavljati stvari, ki so se zate nekoč v preteklosti izkazale kot delujoče. Obenem pa se izogibaš tistih, ki so te ranile, poškodovale in prizadele.
V tvojem nezavednem je shranjenih neprešteto zapisov, zaradi katerih izbiraš, kar trenutno izbiraš. Nekateri ti zapisi so podporni, nekateri na nek način nevtralni, nekateri škodljivi in omejujoči. Nezavedni um te bo zaviral ali ustavil pri izbirah, ki jih bo prepoznal kot zate nevarne ali ogrožujoče, čeprav si nekaj močno želiš.
Recimo, da ti v primarni družini v najstništvu ni bilo dovoljeno, da poveš svoje mnenje. Mogoče so se ti posmehovali, te žalili, obsojali. Nisi se želela, želel jeziti na druge ali pa se nisi smela, smel, in si v takšnih trenutkih vedno znova izbrala, izbral, da boš močno žalostna, žalosten. Tvoje telo si je to zapomnilo, v tvojem nezavednem je vse shranjeno, tudi če se tega zavestno ne spomniš več ali o tem ne želiš nič slišati.
Danes veš, da zmoreš povedati svoje mnenje, v najstniškem obdobju si tega nisi upala, upal, pa vseeno tega ne moreš narediti. Tvoje telo avtomatično izbere položaj nemočnega in žalost. Izbere odziv, ki si ga vajena, vajen in si ga leta in leta ponavljala, ponavljal.
Nič sramotnega ni, ko opaziš, da “te nekaj globoko v tebi ustavi”. Da to opaziš, je super. Je pa tukaj na mestu pojasnilo. V bistvu ustaviš samo, samega sebe, zaradi nekega telesnega oziroma nezavednega spomina na bolečo preteklo izkušnjo. Ne ustavi te nič nevidnega, kar ne bi mogla, mogel spremeniti. Vse skupaj lahko opazuješ skozi radovedne oči, skozi oči raziskovalca in moč za spremembo je v tvojih rokah.
A si predstavljaš, kaj je na drugi strani, kaj je onkraj tega? Kaj bi izbrala, izbral, če bi lahko izbrala, izbral karkoli?
Vedno ustavimo sami sebe.
Drži. Na tej poti ti lahko drugi mečejo polena pod noge, te ovirajo, ti nagajajo. A tudi to lahko zaobideš. In nisi ujetnica, ujetnik svojih preteklih izkušenj? Pretekle izkušnje lahko pogledaš od blizu, jih na novo ovrednotiš in iz telesa razbremeniš neprijetne občutke, ki si jih v neki zamisli strahu ali nepodpornem razmišljanju zakrčila, zakrčil v telo. Kopičenje teh čustvenih bremen v telesu te ustavlja. S to izbiro ustavljaš sebe.
Velikokrat me kdo vpraša: “Kje naj začnem?”
Skozi mojo izkušnjo je najbolj učinkovito opazovanje vsakdanjika. Zavestno opazovanje svojih odzivov, opazovanje odzivov drugih, opazovanje svojih izgovorov, ugovorov, pojasnil.
Vse znotraj sebe lahko spremeniš, če to izbereš. A za začetek je dobro natančno vedeti, kaj želiš spremeniti. In dobro se je zavedati, da bo za spremembo potrebno spremeniti način razmišljanja, čustvovanja in delovanja.
Povabim te, da za začetek izbereš eno otipljivo stvar in jo začneš raziskovati kot detektivka, kot detektiv. Najbolje je, da si to kar opaziš tudi zapišeš. Poglej na to stvar ali navado z različnih zornih kotov, poglej kaj ti prinaša, če jo ohraniš in kakšen prostor se pojavi, če to spremeniš. Opazuj, raziskuj, deluj. V širši sliki je vse samo izkušnja.
