Včasih bi lahko govorili ure in ure. Besede kar derejo iz nas. O tem, kar nas veseli, boli, vznemirja, razjeda. Spet drugič pa se mogoče umaknemo v tišino. Čeprav imamo veliko za povedati, ne vemo, kako in kje bi začeli. Ali pa se vprašamo, če je to, kar imamo v mislih, sploh za povedati? In komu naj povemo?
Komunikacija je nekaj, kar se učimo vse življenje. Ne gre samo za to, da znamo ubesediti misli. Gre tudi za to, da znamo začutiti, kdaj, komu in koliko povedati. In kdaj je bolje obdržati nekaj zase.
Nekateri ljudje so kot odprta knjiga. Brez zadržkov delijo svojo zgodbo. Drugi so bolj zadržani. Njihove misli se skrivajo med vrsticami tišine. Oboje je v redu. Pomembno je, da se pri tem počutimo varno in dobro.
In vendar ne zaupamo vsakomur. Zaupanje ni samoumevno. Raste počasi, skozi drobne geste, poglede, vprašanja, jasno komunikacijo in obenem spoštovanje tišine. Komu bomo kaj povedali, naj ne bo odločitev iz vljudnosti ali pritiska, ampak iz občutka, da smo slišani, in sprejeti.
Zadržati nekaj zase ne pomeni, da se zapiramo. Včasih je to najboljši način, kako poskrbimo zase. Kako damo času čas, da predihamo stvari, preden jih izgovorimo na glas. In ko je trenutek pravi lahko tudi te zadržane misli najdejo pot do tistih, ki jih znajo nositi skupaj z nami.
