Kategorija: Nekategorizirano

Pred nekaj dnevi sem sedela v kavarni in po naključju ujela govor ženske za sosednjo mizo. Tiho je govorila sama s sabo, a obenem dovolj jasno, da sem slišala: “Zmešalo se mi bo. Ne zmorem več. Kako sem lahko tako neumna?”

Zanimivo, kako brez razmisleka uporabljamo besede in kako neugoden je lahko naš notranji samogovor. Spomnila sem se, da tudi sama sebi včasih kaj neugodnega prigovarjam. Priznam, da iz leta v leto manj, ker sem zavestno pozorna na to.

Naše misli in besede namreč niso nepomembne. Predstavljajo naš notranji glas, ki ga telo in možgani vzamejo zelo resno. Možgani ob takih besedah sprožajo stresne odzive, telo se napne, dih postane plitek, občutek varnosti se zmanjšuje. Utrujenost se povečuje, delovna učinkovitost pada, volja in ustvarjalnost izginejo. Vse to se začne dogajati, ker sami sebi prigovarjamo nepodporne stvari.

Ko takšen notranji govor dovolj dolgo ponavljamo, postane naše prepričanje. Oddaljujemo se od sebe, intuicija postane tišja, lastne potrebe potisnemo v ozadje. Ujamemo se v krog dvomov, kjer postane lažje ugajati drugim kot slišati sebe. Tako izgubljamo stik s svojo notranjo močjo. Kakšna velika škoda za vsakega izmed nas.

Včasih se sprašujem, zakaj se tako radi pritožujemo. Pritoževanje je pogosto del vsakdanjega življenja. Pritožujemo se nad delom, odnosi, politiko in zunanjimi okoliščinami. A zakaj to počnemo?

Eden od razlogov bi lahko bila egocentrična pristranskost. Precenjujemo lastne prispevke in podcenjujemo prispevke drugih. To lahko vodi do občutka, da smo preobremenjeni ali premalo cenjeni, kar spodbuja naše pritoževanje.

Drug razlog je iluzija nadzora. Verjamemo, da imamo večji nadzor nad situacijami, kot ga dejansko imamo. Pozabljamo, da v tem svetu nismo sami in da vse izkušnje soustvarjamo z drugimi. Ko se stvari ne odvijajo po naših pričakovanjih, se lahko počutimo razočarane in se pritožujemo.

Pritoževanje lahko kratkoročno prinese olajšanje, vendar ima lahko tudi dolgoročne neugodne posledice. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da ponavljajoče se pritoževanje lahko spremeni možganske povezave, zaradi česar postanemo bolj nagnjeni k negativnosti. Poleg tega lahko stalno pritoževanje škoduje odnosom, saj ustvarja neprijetno vzdušje in zmanjšuje empatijo v odnosih do drugih.

Namesto pritoževanja se je bolj smiselno osredotočiti na aktivno ustvarjanje sprememb. Če nas nekaj moti, poskusimo to spremeniti ali sprejeti, če ugotovimo, da spremeniti ne moremo. Razvijanje hvaležnosti in osredotočanje na pozitivne vidike lahko prav tako pomaga zmanjšati potrebo po pritoževanju.

Pomembno je prepoznati vzroke za naše pritoževanje in se vprašati, ali je konstruktivno. S tem lahko izboljšamo svoje počutje in odnose z drugimi.

Lahko dva ranjena posameznika ustvarita srečno partnerstvo? Morda se vprašanje sliši nenavadno, a mnogi pari vstopijo v odnos z nepredelanimi ranami iz preteklosti. Upajo, da bo ljubezen preprosto izbrisala bolečino.

Zaljubljenost mine, a nerazrešene rane ostanejo. Kaj storiti?

Pomembno je zavedanje, da sreča ni zunanja okoliščina, temveč odgovornost vsakega posameznika. V partnerstvu prinašamo svojo čustveno prtljago. Pogosto se niti ne zavedamo, kako močno vpliva na naše odnose. Vzorci, pridobljeni v otroštvu, nas pogosto vodijo nezavedno, tudi če niso zdravi.

Iskrenost do sebe in partnerja je ključna. Namesto da za svojo nesrečo krivimo partnerja, se vprašajmo: kaj lahko spremenim pri sebi? Kako lahko prispevam k boljšemu odnosu? Pomembno je odprto komunicirati o vrednotah, potrebah in ranah. Le tako lahko gradimo zavesten, spoštljiv odnos.

Uspešno partnerstvo ni naključje, temveč rezultat dela na sebi in odnosu samem. Partnerja si lahko stojita ob strani, a drug drugega ne moreta “popraviti”. Skupaj rasteta, če sta pripravljena na iskren pogovor, spoštovanje in osebno odgovornost. Ljubezen je vsakodnevna izbira.

Si kdaj na koncu dneva izčrpana, izčrpan, pa ne veš točno, kam je izginil ves tvoj čas? Vsak dan vlagamo svojo energijo v različne aktivnosti, odnose z drugimi ljudmi in različna razmišljanja. Tu se pojavi vprašanje, kako zavestno izbiramo, kam usmerimo svojo energijo in kako porabljamo svoj čas? Si svoj čas načrtno razporedimo ali pustimo, da nas življenje samo “nosi” in se prilagajamo potrebam in željam drugih.

Naša dnevna energija in čas sta omejena. Tako kot pazimo, kam vlagamo svoj denar je smiselno biti pozoren tudi na to, za kaj porabljamo svoj čas in čemu namenjamo svojo pozornost. Nekatere dejavnosti nas napolnijo, druge pa nas izčrpavajo. Sprehod v naravi, ukvarjanje z našimi hobiji in stvarmi, ki nas resnično veselijo, na nek način dvigujejo nivo naše dnevne energije. Brezciljno brskanje po telefonu, opazovanje načina življenja drugih in nepotrebne obveznosti, ki jim ne znamo ali ne zmoremo reči “ne” pa nas običajno izčrpavajo.

Prvi korak k boljšemu upravljanju s svojo energijo in časom je opazovanje samega sebe, svojih misli in občutkov. Drugi korak je iskrenost do tega, kar opaziš. Nič hudega, če na neki točki spoznaš, da na nek način slabo gospodariš s svojim časom in energijo. To zavedanje lahko sprejmeš brez obsojanja same, samega sebe in začneš zavestno ustvarjati situacije in odnose, v katerih boš s svojo energijo in časom razpolagala, razpolagal bolj preudarno.

Tvoj čas in energija sta dragocena. Povabim te, da ju uporabiš za stvari, ki te veselijo, krepijo in napolnijo tvoje telo.

Ozaveščanje podedovanih prepričanj in vzorcev naših prednikov je ključnega pomena za zavestno in izpolnjeno življenje. Kot otroci pogosto nezavedno prevzemamo vedenjske vzorce svojih staršev, ki se lahko kažejo kot strahovi, negotovosti ali neizraženi potenciali. Ti podedovani vzorci lahko vplivajo na naše odločitve, občutke in vedenja, pogosto na način, da jih ne prepoznavamo kot svoje lastne.

Skozi proces ozaveščanja teh vzorcev lahko prepoznamo omejujoča prepričanja, ki nas zadržujejo, in jih preoblikujemo v priložnosti za osebno rast. To nam omogoča, da presežemo omejitve preteklosti in ustvarimo prostor za nove izbire ter svežo perspektivo. S tem, ko prepoznamo in sprostimo podedovane vzorce, lahko odkrijemo svoje resnične potenciale ter živimo bolj avtentično in svobodno življenje.

Pomembno je, da se zavedamo, kako naši predniki in njihovi življenjski izzivi niso le deli preteklosti, ampak aktivno vplivajo na naše sedanje življenje. S prepoznavanjem in razumevanjem teh vplivov lahko prekinemo negativne cikle ter ustvarimo nove, bolj zdrave načine delovanja. To nas vodi k večji samozavesti, notranjemu miru in izpolnjenosti.

Ozaveščanje podedovanih prepričanj in vzorcev je torej ključni korak na poti k zavestnemu življenju. S tem, ko se soočimo s preteklostjo, ustvarjamo prostor za nove možnosti in priložnosti. Za povsem naše izbire.