Bila sem živahna, navihana in razigrana deklica. Moji mami in očetu to ni bilo preveč všeč. Velikokrat sem bila žalostna, ker me je oče z grdim pogledom in kretnjami hitro utišal. Tudi materi moja ustvarjalnost in moje želje niso bile prioriteta. Tako je pač bilo. Veliko otrok je tako zraslo. Ne smilim se sama sebi, samo povem. Beseda, ki bi jo postavila v ospredje mojega otroštva je strah. Strah pred reakcijami staršev in posledično tudi strah pred zunanjim svetom.

Naravnanost staršev je bila usmerjena predvsem v to, da sem bila koristna v gospodinjstvu in skupnih stvareh. Z zgledom sta mi pokazala, da je življenje resno in zahtevno. Večino časa smo se vrteli v težkih dogodkih iz preteklosti. Kot da smo ves čas živeli korak nazaj in s seboj vlekli težka bremena.

Naučila sta me vztrajnosti, trdega dela, pomoči drugim in poštenja. Hvaležna sem za to doto. Skozi zgodnje odraslo življenje pa sem pri sebi spoznavala velike čustvene primanjkljaje in pomanjkanje veščin v vzpostavljanju kvalitetnih odnosov z drugimi ljudmi.

V najstniških letih sem se večkrat zlomila, ker nisem bila slišana, ker nisem bila razumljena. Pri dvanajstih sem bila po očetovih besedah idealen otrok. Ko sem začela razmišljati po svoje, sva imela z očetom nenehne konflikte. Nisem bila neprijazna ali nesramna do njega. Pripovedovala pa sem mu stvari, ki so pritiskale na njegove globoke rane. Podobne reči, kot jih pišem še danes. O tem, kaj vse se da, če se hoče.

Razganjalo me je od prebujajoče ženske energije in strasti do življenja. Moj oče pa je zahteval resnost in odgovornost. Zame je bilo to takrat zelo nenaravno, toda starša sta se strinjala, da je z mano nekaj narobe, da jaz  razmišljam in čustvujem narobe.

Ta odnos sem doživljala kot ujetništvo, ki sem se ga razbremenila šele malo po tridesetem letu. Zelo mlada sem sicer zbežala v zakon in debelo desetletje bojevala bitko med tem, kar naj bi bila za druge in tem kar v resnici sem. Spraševala sem se, kakšen človek moram biti, da si bom zaslužila sprejemanje, spoštovanje in brezpogojno ljubezen.

Imela sem veliko razumevanja do drugih, ljubeče srce in posluh za človeka v stiski, pa vendar me je večino življenja spremljala izkušnja ponižanja in degradacije, v družini, odnosih, službi. Bolj, kot sem se trudila, bolj sem na nek način brcala v temo. Dokler nekega dne nisem zmogla več. Telo in duša sta bila že tako utrujena in razbolela, da sem morala reči dovolj.

Te nečloveško težke občutke in stisko sem preživela zahvaljujoč ljubezni. Ljubezni otrok, ki so mi bili podarjeni. Medtem, ko so zunanji opazovalci mislili, kako močna sem, je moje življenje viselo na nitki. Bila sem preobremenjena in stisnjena v kot. Bila sem popolnoma izčrpana in nisem videla izhoda. Moja rešilna misel je bil vlak. Nekateri so se iz mojih težav celo norčevali in mi nastavljali dodatne ovire. Čeprav res ni bilo lahko, sem globoko v sebi vedela, da bo zame poskrbljeno. Po dolgoletnih prošnjah, da bi bila razumljena in slišana, sem dočakala tudi to. V moje življenje je prišel moj zdajšnji partner, ki mi je v veliko oporo.

Visoka senzibilnost mi je skozi življenje povzročila veliko trpljenja. Danes pa mi omogoča hitro zbližanje z ljudmi, ki potrebujejo pomoč in podporo. Pri meni so izpovedi klientov na varnem in svete.