Moramo res vse sami?

V težkih obdobjih sem mislila, da nimam ničesar, kar bi dala sočloveku in da tudi meni nihče ne more z ničemer pomagati.
 
Mislila sem, da zmorem in moram vse sama. Že kot majhna sem se skozi boleče dogodke naučila, da se v resnici lahko zanesem samo nase. Takšne izkušnje sem potem tudi doživljala, eno za drugo.
 
Danes razumem, da sem jih vibracijsko privlačila. Vedno so veliko pričakovali od mene in vse je bilo samoumevno. O pomembnih stvareh, s katerimi bi ščitila sebe in svoje interese pa me niso podučili. Mogoče imaš tudi ti podobno zgodbo.
 
Spoznala sem, da nisem znala sproščeno dajati in sproščeno prejemati. Vedno sem veliko dajala in pričakovala samo drobtinice. Vodili so me podzavestni vzorci in strahovi, ki se jih takrat nisem zavedala. Večino časa sem bila napeta in v strahu.
 
Priznati, da si zmeden in na nek način izgubljen v svetu navidezne popolnosti in vsevednosti, zna biti zelo zanimivo. Mislila sem, da sem edina, ki ima takšne težave. Vseeno sem govorila o tem.
 
Nisem želela nadeti maske in priznala sem svoje šibkosti. Nekateri so to grdo izkoristili. No, vseeno mi ni žal. To je bila moja duhovna iniciacija. Danes vidim veliko ranjenih in nemočnih ljudi, ki se skrivajo pod maskami. Igrajo igro pomembnosti, da preživijo dan, teden, mesec.
 
Ne boj se povedati svojo resnico, dragi človek. 
 
Poišči zaupno osebo, podeli svoje pomisleke in strahove.
Dovoli, da te v težkih trenutkih nekdo podpre in poda roko.
 
Poišči orodja, da se razbremeniš svojih bremen in bremen prednikov.
Pripada ti lahkotno življenje. 
 
Velik objem, Darja
 
 
Foto: Darja Bright Tome