Misija mogoče
Vse otroke sva vzgajala enako.
Nasmehnem se, ko slišim takšne izjave staršev. To mi je težko verjeti, saj se ljudje skozi leta spreminjamo. Vzgoja naših otrok je lahko v najboljšem primeru slab približek enakosti, ne moremo pa v praksi vzgajati vseh otrok enako. Četudi bi ponavljali ene in iste besede, postopke in vzgojne načine, se vsak otrok odziva po svoje, kar posledično privede do različnih odzivov nas staršev.
To izjavo lahko zato mirno vložimo v mapo “misija nemogoče.”
Od malega sem čutila, da bom imela veliko otrok. Že kot deklica sem pripovedovala, da jih bo pet. Verjamem, da ima vsak izmed njih svoje poslanstvo. Vsi so bili zaželeni, nisem pa bila na vse enako pripravljena, niti materialno, niti čustveno. V ušesih so mi odzvanjale besede mojega očeta, da se še za ena usta vedno kruh najde.
Včasih sem se spraševala, kako jih bom lahko imela vse enako rada in skozi leta ugotavljala, da je tudi to “misija nemogoče”. Vsak mi je pri srcu na svojstven način. Ne morem meriti svoje ljubezni, zato ne morem reči, da je te za vse otroke enako. Skozi moje oči je to fraza, ki se lepo sliši in veliko uporablja. Druge ljudi imamo lahko radi toliko, kot lahko ljubezni začutimo znotraj sebe.
Ljubezni, ki jih opazim, so zame vse prej, kot ljubezni. Slabo postavljene meje, izsiljevanja, pasivna agresija, nasilje, poveličevanje, kompromisarstvo. Sprašujem se, če je to odgovor na desetletja vzgoje za pridnost in tišino.
Dragi starši, nikar ne “popravljajte” otrok in jih ne obsojajte. Pozdravite sebe, v prvi vrsti pozdravite sebe. Otroka ne morete pretentati, da je z vami vse ok. Vsa bremena, ki jih nosite so del vas, vaše družinske klime. Otrok vas lahko zavrača ali se vam umika, ker niste golo iskreni do sebe in njega. Ste pomislili na to?
Prave odgovore boste prejeli skozi soočenje s svojimi ranami, skozi ranljivost, ki vas bo posledično vodila do občutka notranjega miru. To pa je “misija mogoče”.
Miren starš je prijeten starš.
Vsakomur lahko uspe. Verjamem v to.
Velik objem, Darja
Foto: Gregor Tome