Vedno se da tudi drugače

Še ena zgodba s plaže. Na klopci mamica snema svojo dvoletnico, ki se trudi z lučko sladoleda. Teče ji po nogicah in na mamino željo se prikupno smehlja v objektiv in se zahvaljuje za sladoled. Čudovit utrinek, popoln posnetek, popolno življenje. Toda…

Dobro uro nehote poslušam to mlado družino, ki se na plaži namesti takoj za menoj. Mamica je v »pričakovanju«, videti je utrujena. Trudim se, da se me ne bi dotaknila negativnost te mlade dame, ki ji ni prav čisto nič, kar otrok in mož naredita. Z nasmehom jo poskusim omehčati in pošiljam lepo nežno energijo v njeni smeri. Strele švigajo levo desno, pikre pripombe se kar vrstijo.

Mož se trudi, uredi otroka, čofotata z njim v vodi, a vsakič, ko se vrneta, val negativne energije, ocenjevanja in pritoževanja. Očitki na račun izbire sladoleda, pikra navodila in sitnarjenje. Se zavedamo, kako mlado bitje takšne navade vzgojiteljev zaznamujejo za celo življenje? Pozabljamo, kako pomemben je stabilen zgled in energetsko poravnani starši.

Seveda nismo vedno dobre volje in polni energije, toda z lastnimi občutki se da ravnati tudi drugače. Namesto, da napadamo osebo poleg sebe, smo pikri in zadirčni, ji lahko preprosto povemo, da smo napeti, da ne poznamo razloga, da nas nekaj muči in da bomo poskusili izboljšati svoje razpoloženje. Nihče namreč ni kriv za naše počutje. Le vajeni smo razloge za slabo počutje iskati zunaj sebe.

Mati, ki v tej negativni zgodbi vztraja, najbolj škodi sama sebi. Tako se sklene krog razočaranja nad seboj, saj je naravno, da si človek želi biti zadovoljen. Teoretično ima za to izpolnjene vse pogoje. Dom, službo, družino in dopust na čudoviti plaži. V praksi pa je osnova kvalitetnega življenja dušni mir.

Popolnoma naravno je tudi, da se ob odraščanju otrok iz naše podzavesti »dvigajo« usedline, ki so nam na zavestnem nivoju tuje. Porajajo se neljube misli in neljubi občutki. Z nami ni nič narobe. Ne trudimo se s prepričevanjem samega sebe, da je starševstvo le čisti užitek. Ni in nikoli ne bo. So tudi zahtevni trenutki. Starševstvo je proces, v katerem zdravimo svoje rane, se spreminjamo, postajamo bolj razumevajoče, modrejše in predvsem spoštljivejše do svojega notranjega otroka.

So trenutki, ko smo utrujene, napete, ranljive, nerazumljene. Takrat je čas, da poskrbimo zase in pomembno, da s svojo nejevoljo ne zastrupljamo ljudi okrog sebe. V primeru te mamice se vprašam ali ji je mož resnično v pomoč, ko tiho izpolnjuje njena navodila ali ji bolj škodi, ker ji dostojno ne razloži, da mu takšno obnašanje ni všeč.

S svojo mimiko, držo in tonom glasu svoje nelagodje konkretno izraža, vendar nič jasnega ne izusti. Ta vzorec obnašanja je videti zanj na nek način sprejemljiv. Verjetno je edini način, ki ga pozna. In spet se vprašam, če bi lahko bilo drugače. Sem idealist, če ljudem privoščim, da bi znali bolje komunicirati? Sem idealist, če verjamem, da se lahko vsak nauči boljših odnosov?

Tako je rezultat te zgodbe s plaže, iz katere puhtijo negativne emocije, prikupen posnetek deklice, ki se mamici zahvaljuje za sladoled. Popačena predstava življenja, lahko pa bi bil ta isti posnetek le pika na »i« v resnici radostnega življenja te mlade družinice. To bi bilo res čudovito. Ne počnite in ne prikazujte ničesar, kar ni usklajeno in poravnano z vami in z vašim doživljanjem. Tudi s tem škodimo sami sebi.

Velik objem, Darja