Nobenega ampak več

Trpljenje in negativni občutki so izrednega pomena, da spoznamo kaj v življenju resnično želimo preko tega, kar nam ne ustreza. Kažejo nam, da bi nekaj morali narediti drugače, da bi se morali odločiti ali odločati drugače, kot to počnemo ponavadi. Trpljenje ne pomeni, da smo nanj obsojeni. Pomeni, da smo se znašli sredi nečesa, kar za nas ni ok in je znak naj hitro zbežimo stran. Zakaj to meni ni nikoli nihče povedal?

Če negativne občutke vztrajno tlačimo pod pokrovko lastnega emocionalnega lonca, nam prej ali slej prekipi in s to jezo zastrupljamo druge ljudi ali pa jo usmerimo vase, s čimer zastrupljamo sebe.

In zakaj se tako bojimo biti gospodar svojega življenja? Zaradi prevzemanja odgovornosti.

Ko kar naenkrat nihče ni kriv, da se slabo počutimo, nihče ni kriv, da nečesa nismo naredili, nihče ni kriv, da nečesa ne moremo ali nečesa nimamo. Nihče ni kriv za našo zasvojenost, nihče ni kriv za naš poraz, nihče ni kriv za naše trpljenje.

Uff, to pa je odgovornost, ko ni nobenega ampak več!!!

Naš višji cilj je duševni mir. Vse preveč se pogovarjamo o stresu, premalo o duševnem miru, ki je ključ do zdravja, kvalitetnih odnosov, materialnih dobrin, v resnici čisto vsega!

Mnoge to silno vznemiri, ker miru v sebi nimajo, ker enostavno ne vedo kako to zgleda. Temu pravijo prodajanje megle, ker je napetost in stres vse, kar poznajo. Razumem jih. Sama sem ta občutek duševnega miru začela razvijati med 33 in 34 letom, prej sem bila na drugi strani reke.

Ne bojmo se občutkov, ne bojmo se ljudem pokazat kako se počutimo. Živimo v obdobju emocionalne evolucije, spreminjamo se in svet se spreminja z nami. Imamo dve možnosti. Zanikati samega sebe in svoje čustvovanje ali pa se preprosto sprejeti, kot čuteče bitje.

Kdaj se veliko ljudem prelomi? Ko izzivi, problemi postanejo tako veliki, da jih razum ne zna več rešiti, ko ta pametni opazovalec reče duši: “Znajdi se sama!”

Ko razum na katerega tako sveto prisegamo zataji, ko nima odgovora se vklopijo drugačni darovi.

Pri meni se je prelomilo, ko sem rekla: NE GREM SE VEČ, NE ZNAM, NE ZMOREM in takrat se je zganila božja roka, ali vesolje, kakor vam je ljubo, tako ali tako gre za isti vir svetlobe, dobrega.

Začela sem prejemati odgovore duše, neobremenjene z balastom znanega. V nekaj mesecih sem se brez uveljavljanja svojega prav in vse svoje dragocene pameti stvari s svetlobno hitrostjo premaknila v smeri rešitve. To mi ni uspelo v dveh desetletjih trdega dela in odrekanja. Od takrat dajem prednost občutkom pred razumom.

 

Nisem imela dovolj poguma in notranje moči, da bi bila gospodarica svojega življenja, čeprav se mi je zdelo, da imam stvari blazno pod kontrolo, so v resnici vse te stvari in dogodki imeli pod kontrolo mene.

Nihče nam nič ne počne, nihče nam ne nagaja, to si na nek način delamo sami, ker ne vidimo čez lastne omejitve in okvir prepričanj.

Včasih me ljudje vprašajo, če sem kaj jezna nase, za stvari, ki jih nisem naredila ok ali če se obsojam. Le zakaj bi se? Itak, da sem se svoj čas, a vas vprašam… le zakaj bi se? Tu ni dodane vrednosti. Zakaj bi se obsojala za nekaj, kar enostavno nisem vedela, nisem znala… nisem zmogla!

Enako je v odnosu do drugih ljudi, čeprav so nekateri včasih res pacienti s svojimi izpadi in ravnanji do nas, kako naj bi jih obsojali, če enostavno drugače ne znajo, ne zmorejo, nihče jim ni povedal ali jih naučil bolje… ne znajo, ne zmorejo! In kako smešno, bolj glasni so, kako imajo vse prav in kako vse vedo, bolj v temo brcajo.

Hvala za trpljenje. Posledica je močna želja po miru, sreči in veselju, ki se prej ali slej uresniči. Zato je trpljenje čudovito.