Kdo si, kdo sem?

Da bi pojasnil/a “kdo” si, bi moral govoriti leta in leta brez predaha pa ni treba. Dovolj je, da si dovoliš biti, kdor si. 😉 Toda takrat si v očeh mnogih ljudi pav, ki se šopiri. Mislim, da smo tu, da bi bili pavi, da bi razprli svoje čudovito perje. <3
Da pojasniš “kdo” so drugi, potrebuješ nekaj besed. Si res lahko dovolimo? 🙂 Jaz resnično verjamem, da smo čudoviti pavi. A se tako radi pretvarjamo, da smo kokoši. Bojimo se izpostaviti in pokazati kdo in kaj smo.
Težko najdem družbo, ker veliko ljudi želi govoriti o drugih ljudeh. Če ne sodelujem, sem “čudna”. Če se poskušam pogovoru prilagoditi, se počutim izčrpano in izžeto. Vem, da z menoj ni nič narobe, le sogovornikov imam bolj malo.
Povezani smo, odlično je, da delimo izkušnje, da si povemo dobre prakse ali omenimo dobre prakse drugih. Tudi obujanje lepih spominov vsakomur dobro dene, potem pa se zgodba pri meni počasi zaključi. Tudi pogovori o peki, kuhi, vzgoji, ravnovesju itd. Vse to imam rada in mi dobro gre.
Rada govorim z žarom, brez cenzure, brez premisleka. Sploh ne vem, kdo se je izmislil, da moraš trikrat premisliti preden nekaj poveš. A, če pokažem “kdo” sem kaj znam, spet nimam družbe, ker sem “pametna”, mislim, da vse vem in znam. V resnici pa res veliko stvari vem in znam.
Večino let sem imela težave s samopodobo in sem mislila, da se bo z mojo izkušenostjo in dodatnim znanjem okolje v odnosu do mene kaj spremenilo. Pa se ni. In veste zakaj? Zato, ker smo in ste edino merilo lastne vrednosti VI SAMI oziroma v mojem primeru JAZ SAMA! Poznam svojo vrednost, le na vsake toliko se še ne cenim dovolj. Verjetno vam je jasno, da delam na tem, sicer o tem ne bi pisala!
Opazim ljudi, ki se skrivajo v ozadju, podobno, kot sem se sama dolga leta. Zato jih vabim, da se izpostavijo, pokažejo kaj znajo, kdo so!
In veste kaj, ne glede na to, kaj iz sebe damo, kako se razkrijemo, kako se predstavimo, vedno bodo ljudje, ki bodo o nas govorili, nekateri slabo, nekateri dobro.Ljudje, ki so zavestni ustvarjalci svojega življenja druge ljudi omenijo, izpostavijo kak dober primer, sicer pa imajo dovolj dela sami s seboj.
Nerada poslušam izgovore, “sajveškakoje” in vendar me ne moti, če ljudje živijo, kakor živijo. Sem pa vesela,da me ne prepričujejo v svoj prav.
Ljudi učim, to, kar živim. Moje misli, besede in dejanja so odraz tega kar v sebi čutim, kar me pokliče, kar se me dotakne, kar me prešine, kar me navduši, kar me zaboli, v danem trenutku. Naveličana mask, ki padejo v trenutku, ko pogledamo stran. Na najbolj prijaznem obrazu se izrišeta gnus in zloba.
Ob ljudeh začutimo dve vrsti občutkov. Eni so tisti, ko nam pade megla na oči in naš razum na vsak način želi odgovor in potrditev, da ima prav. TU IMAMO GOTOVO DELO S SEBOJ!
Drugi pa so tisti, ko jasno začutimo, da nas nekdo ocenjuje, prezira, gleda ponižujoče, grdo misli o nas. To ni naša zgodba. To je zgodba tistega, ki to čuti, pripoveduje ali počne IN JE NJEGOVO DELO!
Ljudi učim naj ne bodo, kar naj bi bili. Obenem pa nekateri ti ljudje želijo, da bi od mene prejeli ravno to… to, kar se spodobi, kar je všečno ali kar je najbolj pogosto, kar je torej prav… njihov močan razum si “zastavi” cilj, da za vsako ceno utiša mojo dušo!
Sem, kdor sem, v nenehnem spreminjanju, nenehni rasti. Spoštujem poti drugih, ravno tako, kot spoštujem svojo in zahtevam, da jo spoštujejo tudi drugi. Če grem mimo nekoga, ne pomeni, da ga ne maram, niti ne pomeni, da sem naduta ali vzvišena, le drugo pot sem izbrala, zase! LYA <3