Verjamem vate

V težkih obdobjih sem mislila, da nimam ničesar, kar bi dala sočloveku in da tudi meni nihče ne more pomagati. Mislila sem, da zmorem vse sama, preprosto zato, ker sem morala sama. Uštela sem se. Itak!  
Vsak izmed nas lahko veliko da, četudi je videti nasprotno.
Spoznala sem, da nisem znala prosto dajati in prosto prejemati. Iz ozadja so delovali posvojeni popačeni programi generacij nazaj, pomešani s slabo interpretacijo nekaterih verskih resnic. Priznati, da si zmeden, na nek način izgubljen v svetu navidezne popolnosti in vsevednosti zna biti nenavadno. Z odprtimi očmi hodim po svetu in vidim nekaj drugega. Vidim veliko izgubljenih, ranjenih ljudi, ki se skrivajo pod maskami in so primorani vsak dan igrati igro pomembnosti, da preživijo.
Tudi sama vsak dan grizem v to svojo “realnost”, le na malce drugačen način. Ne skrivam se pred svojimi napačnimi programi, strahovi in predsodki. Komaj čakam, da se razkrijejo, da se pomenim z njimi. Ne kažem s prstom na druge, ampak spreminjam sebe. Vadim poslušanje notranjih občutkov in vsako leto mi gre bolje.
S prisotnostjo v tem trenutku zdaj se zavemo svojih omejitev, svojih ujetosti in jih dan za dnem obvladujemo. Z njimi plešemo ples sprejemanja, soočanja.
Ne bojte se povedati svojo resnico. Jaz sem bila leta tiho, ker sem imela veliko nasprotnikov. Spregovorite, osvobodite se. Zadnjič sem nekje prebrala citat, da je ljudem dovolj, da poznajo tvoje ime, življenjepis sestavijo sami. Se dogaja, drži. Poznam primere ljudi, ki so zaradi agresivne okolice postali ujetniki v svojem lastnem domu. Poznam primere ljudi, ki so hudo zboleli zaradi krivic, ki so jih doživeli. Imeli so izbiro, da se osvobodijo pa vendar biti sam proti “organizirani” skupini ni najlažje. Sem doživela, zato vem. Meni je pomagalo, da sem poznala takšne ljudi, lažje sem se znašla v zapletih svoje zgodbe. Vsekakor pa si zaradi dobrobiti otrok nisem mogla dovoliti prvega ali drugega scenarija.
Zadnje čase me spet veliko sprašujete glede selitve in mojih načrtov. Nekateri toplo, z iskrenim zanimanje, nekateri zgolj zato, da bi dregnili v nekaj, kar mislite, da je zame boleče. Pogosto doživljam, da vame drezajo ljudje s kopico svojih lastnih težav, da bi za trenutek nahranili svoj ego. Pred leti me je to bolelo, danes mi je preprosto neumno. Še vedno smo doma v Logatcu in bomo, dokler ne bo stvarstvo dalo drugačne direktive.
Ljudje smo včasih tako zaslepljeni s svojimi nepredelanimi vsebinami, da se nam je lažje ukvarjati z okolico, kot, da bi zagrizli v svoj problem.
Prvi dogodek Verjamem vate je za nami. Če ste pripravljeni zaupati svojo zgodbo ali deliti z nami svoje izkušnje, mi pišite na zavod@nasvetlostran.si.
Hvala Elizabeta Mehendi, poslikava s kano za čudovito poslikavo, 8. dan in še vedno čudovita. Verjamem vase, verjamem v vas. Poskrbite zase, nihče drug ne bo. LYA <3
20170921_082009