Pismo tebi
Opazovala sem tvojo nemoč, strah, napetost in razočaranje. Vem, da nisi ves čas na tleh, si pa velikokrat in “trdo”. Že nekajkrat sva se bežno pogovarjala o tem, kako močno se trudiš, da bi v tvoje življenje posijalo sonce. Vendar sonca ne moreš prisiliti, da posije v tunel v katerega tako vztrajno tiščiš. Nastaviti se moraš sončnim žarkom, tudi tebi so na voljo. Prepričan si, da si dober človek in ne razumeš zakaj se ob vsem trudu stvari nikakor ne izboljšajo.
Vztrajno se prepričuješ, da je sicer vse ok, samo ljudje okrog tebe se ne držijo dogovorov in posledično ne moreš uresničiti zadanih ciljev. Vprašaj se kakšna so tvoja pričakovanja. Naučil si se biti priden, ustrežljiv in seveda čakaš, da boš prej ali slej za pomoč drugim nagrajen. Razpršeno jo deliš ljudem brez selekcije, dan za dnem, teden za tednom in ne opaziš, da si v tej zgodbi vsak dan bolj prazen in izčrpan. Tudi tu so na delu pričakovanja in posledično razočaranja. V eni besedi zatrjuješ, da od ljudi ne pričakuješ nič, v drugi se sprašuješ ali ni fer in logično, da smo za dobra dela nagrajeni.
Nekje na svoji pot sem ugotovila, da ta matematika enostavno ne deluje. Vsaj ne do takrat, ko v sebi nosiš tudi tiste aspekte, ki ti preprečujejo, da bi dobro prišlo do tebe. V neki lažni skromnosti, v katero smo bili mnogi vzgojeni, se namreč skrivajo močni notranji saboterji, ki ti vsak trenutek tiho pripovedujejo, da ti zase v resnici ničesar ne potrebuješ, da si ustvarjen za pomoč drugim ljudem in podobne pravljice. Celo glasno o tem govoriš in še vedno ne razumeš, da stvarstvu, univerzumu… kakor želiš imenovati ta vir vsega iz česar smo in v kar se povrnemo… vsak dan daješ jasno informacijo: “Jaz zase nič ne potrebujem!” Se čudiš, da nič ne dobiš?
Ali res misliš, da nič ne potrebuješ? Potrebuješ čisto vse, česar ta trenutek nimaš. Življenje te “krivi” z dolgovi… površinski odnosi niso dovolj, da bi bil srečen… ne počutiš se varno, ne počutiš se brezpogojno sprejetega. Veliko tega potrebuješ! Ogromno brezno potreb vidim v tvojem življenju. In še vedno deliš svojo dragoceno življenjsko esenco, kot bi bila čisto “zastonj”. V resnici tudi je, vendar ne moreš deliti nekaj, česar nimaš dovolj niti zase. Iz kje lahko vzameš, iz kje lahko črpaš? Tvoje življenje ni naš proračun in nihče ne bo dokapitaliziral luknje v tvojem mentalnem in fizičnem zdravju.
Oklepaš se nečesa, kar ti škoduje in trmasto vztrajaš pri prepričanjih, ki bi nujno potrebovala posodobitev. Zapomni si nekaj!
Ne moreš deliti mirnosti, ki je nimaš v sebi…
Ne moreš podariti varnosti, ker je niti sam ne čutiš…
Ne moreš deliti denarja, ker ga niti zase nimaš dovolj…
Ne moreš deliti nasmeha in vzpodbude, če te krivi pod tvojimi lastnimi strahovi in težavami…